ARHITEKT-URA

MIES VAN DER ROHE-PAVILJON V BARCELONI : EDVARD RAVNIKAR-MODERNA GALERIJA

JE TO RES?

Da bi lahko razumeli arhitekturo, jo je potrebno doživeti v živo. Vendar to včasih žal ni mogoče, ali pa vsaj zelo težko. Alex Roman nam v filmu The third & the seventh predstavlja nakaj vrhunskih arhitekturnih dosežkov, pravih klasik. Posvetilo arhitekturi in fotografiji.
Full-screen obvezen.

Zdaj pa še trik. Kljub temu, da predstavljeni objekti obstajajo, je film le računalniška animacija. Torej film ni posnet s kamero, ampak generiran z računalnikom. Alex Roman si je film zamislil, modeliral, renderiral, tudi glasba je njegovo delo. Izjemno. 

ARHITEKTURNI POLET Z JANJO

KOZOLEC

PRENOVA BOHAČEVEGA TOPLARJA V NAZARJAH. SVEŽA IN DOSLEDNA.

Slovenija je država podeželja in prenekatero naše mesto je le razširjeno ruralno naselje. Tako ni čudno, da v številnih slovenskih krajih zgodovinsko jedro predstavljajo razpadajoča poslopja nekdaj bogatih kmetij, ki zaradi spremenjenega načina življenja že dolgo ne opravljajo več svoje osnovne in tudi ne nobene druge funkcije. Kjer bi se morale razvijati centralne krajevne dejavnosti in javni prostor, samevajo ograjena opustela dvorišča in s kramo napolnjeni stari hlevi, kozolci, kašče. V Nazarjih, naselju ob sotočju Savinje in Drete, pa so opisano situacijo znali obrniti sebi v prid. S svežo programsko in dosledno arhitekturno prenovo načetega kozolca toplarja v tržnico in galerijo so poustvarili center kraja in uspešno povezali preteklost in sedanjost ter ruralnost in urbanost.

Bohačev toplar na dvorišču  nekdaj znamenite Bohačeve gostilne so l. 1874 postavili 'furlani', zidarji, ki so od srede 19.st. pogosto zidali po premožnih kmetijah v vzhodni Sloveniji in v naš prostor prinašali svoje stavbarsko izročilo. Mogočen kozolec toplar s pozidanima prečnima stranicama in značilnim bogatim okrasjem iz opečnih mrež je z gostilno nekdaj predstavljal jedro naselja, zadnja leta pa sameval in propadal; zob časa je načel zidane in lesene elemente, streho, okrasje. Občina Nazarje in mladi arhitekt Janez Peter Grom so kljub dotrajanosti prepoznali arhitekturni in urbanistični potencial te tipične slovenske stavbne dediščine in se podali na pot uspešne prenove.

Programska preobrazba in arhitekturna rešitev Bohačevega toplarja ja zasnovana tako, da spoštuje njegovo zgodovinsko izročilo, hkrati pa z zavestno rabo črno barvanih kovinskih elementov (stopnic, stojnic, pitnika) odgovarja na sodobnost in bogati časovni odtis stavbe. Iz arhitektovega opisa razberemo, da je »izvirna zidana in lesena konstrukcija v celoti sanirana, ojačana ter prilagojena novi rabi. Vse zunanje stene in ostrešje so izolirani, inštalacijski in električni vodi ter klimatske naprave pa so diskretno umaknjeni v sestavo konstrukcijskih elementov. Obe čelni stranici kozolca sta v celoti zidani in pobeljeni ter okrašeni z opečnimi prezračevalnimi linami. Vmesni štirje nosilni stebri in podporne ročice so izdelani iz hrastovega lesa, t.i. spodrezane babe nog pa stojijo na kamnitih podstavkih. Tlakovanje hodnega dela tržnice je narejeno iz pranega betona, iz katerega izstopajo uvaljani prodniki iz bližnje Savinje.«

Kozolec je, naj nam bo to všeč ali ne, ena izmed najlepših arhitektur, značilnih za naš prostor. Kljub pomanjkanju sodobnih tehnologij gradnje in brez poglobljenih teoretskih arhitekturnih znanj je našim prednikom uspelo zgraditi izjemno trajne in harmonične stavbe, v katerih je že z bežno skico moč prepoznati razmerje zlatega reza. Bohačev toplar naj bo kazalec svetlejše prihodnosti kozolcev, take, ki bo prepoznala logično lepoto njihove zgradbe in čar patine časa. Medtem ko so njih žalostne reminiscence ob avtocestah v vlogi ogromnih reklamnih panojev razvrednotenje oblikovnih in graditeljskih vrlin, je prenova toplarja v tržnico in galerijo za Nazarje ravno tako iskriv, sodoben in pravi korak, kot je za Ljubljano predvidena prenova Roga v Center sodobnih umetnosti in Tobačne tovarne v poslovno stanovanjski kompleks.

V maniri »raje podreti in sezidati novo« namreč vse prevečkrat pozabljamo na potencial kvalitetne obstoječe arhitekture. Da je programska prenova zapuščenih gospodarskih objektov dobra poteza, priča tudi primer t.i. loft-ov iz zahodnega sveta. Prazne industrijske hale, ki so jih v Londonu, New Yorku idr. sprva naselili revni umetniki, so se skozi čas preobrazili v komplekse velikih prestižnih bohemskih stanovanj in petičnih butikov, nekdaj degradirane četrti pa so postale najimenitnejši mestni predeli. Tako lahko tudi opuščen kozolec sredi vasi postane uspešno prenovljena sodobna stavba. Na novo odkrit ponos slovenskega podeželja. Ekologiji je zadoščeno že v izhodišču. Namesto novega – oživljeno staro.

Janja Brodar
foto Marko Leber

OBJAVLJENO V REVIJI POLET 10.6.2011

OBISKALI SMO NAJDALJŠE STANOVANJE V LJUBLJANI

 

Ne desni strani se zvrsti kar 10 prostorov!!

Klik na sliko je seveda nujen.

BELA ???

Predlaga arhitekt belo barvo naročniku. Naročnik pa takoj ustreli, da bo kot v bolnici. Nasmeh.
V novi pediatrični kliniki že ne. 
Dolgo sem iskal belo steno...
eno samo...

zaman.

MANDALA

narejena iz google earth satelitskega posnetka Ljubljane

BAR ZA LJUBITELJE MINIMALIZMA

MONTY PYTHON - SKEČ O ARHITEKTIH

O bog, pa kakšen poklic si mi to dal.
Vse je seveda res.

ARHITEKTURNI POLET Z JANJO

Lepota bo rešila svet

Osupljivo betonsko krajinsko skulpturo na Siciliji je težko najti in še težje pozabiti. Spomenik življenja in arhitekture. 

Leta 1968 je zahodno Sicilijo stresel katastrofalen potres, v katerem so najhujše posledice utrpela mesta v dolini Belice. Prenova, ki je sledila, je bila zaradi vpletenosti mafije in obupne politike za prebivalce tako pogubna, da je izraz 'Belice' v Italiji postal metafora za skorumpirano organizacijo ob naravnih nesrečah. Ko se človek danes vozi po dolini, končuje na slepih cestah in v neimenovanih porušenih krajih, polnih duhov. Nikjer nobenega turista – teh se v Agrigentu, Segesti, Trapaniju kar tare, niti nobenega domačina. Porušeno mesto Gibellina namreč iščejo le navdušenci nad sodobno umetnostjo, ki imajo sicer na Siciliji (ob obilici popularne antične in druge stare arhitekture) bolj malo priložnosti za oglede. V mestu stoji, ali bolje, se čezenj razteza,  mogočna krajinska skulptura 'Il Grande Cretto'.

V 17. Stoletju nastalo mesto Gibellina je bilo v potresu tako uničeno, da so se oblasti namesto obnove odločile v  oddaljenosti 20 km zgraditi novo mesto Gibellina Nuova, ki se ga danes žal drži običajen nesrečen duh naselbine brez patine časa. Ruševine prvotnega mesta pa so prepustili italijanskemu umetniku Albertu Burriju, da iz njih napravi spomenik preminulim. Burri je dal mesto dobesedno preliti z belim betonom. Pobočje, kjer je nekoč stalo mesto, prekriva poldrugi meter debela betonska preproga velikosti nekje 300 x 300 metrov, v katero so upoštevajoč raster nekdanjih ulic vrezane poti. Po njih se lahko obiskovalci sprehajajo kot v nekakšnem masivnem blodnjaku. 

Il Grande Cretto je  hkrati arhitektura, krajinska arhitektura, land art, krajinska skulptura, veliko kiparsko delo (v času svojega nastanka največje na svetu). Je ogromno utelešenje ideje, ki se je pojavila v umetniških krogih (v ZDA) konec 60. let prejšnjega stoletja, da je treba odpraviti prepad, ki zija med umetnostjo in realnim življenjem. Ekskluzivnost kipov, do tedaj vzvišeno čakajoč ali v galeriji ali na lokaciji v mestu, kjer jih nihče ne opazi, je odpravljena z ogromnostjo skulpture, skozi katero se lahko sprehodimo, kar nas pripravi do mnogo bolj telesnega in neposrednega doživetja umetnine. O telesnosti in minljivosti pa je Alberto Burri (1915-1995) vedel veliko. Preden se je posvetil umetnosti, je diplomiral na medicinski fakulteti v Perugi in med drugo svetovno vojno delal kot vojaški zdravnik v severni Afriki ter nekaj časa preživel v vojnem ujetništvu.

V betonskih blokih 'Velike razpoke' v obliki nekdanjih zazidalnih karejev čutimo ostanke uničenih stavb, dreves, predmetov, morda celo življenj, ki so toliko bolj srhljivi, kolikor so nam za vedno skriti pokopani pod plastmi peska in cementa. Enotnost materiala poudarja obliko nekdanjega tlorisnega odtisa mesta, ki spomeniku daje močno arhitekturno konotacijo; skulptura je zanimiva tudi zato, ker nam omogoča razbrati celoten tloris starega mesta kar med sprehodom po samem mestu.

Il Grande Cretto je surov in prvinski, a hkrati spoštljiv in nežen. Zdi se, da je po štirih desetletjih spomenik še mogočnejši: čas je mestoma razpokal, mestoma napihnil, odlomil, potemnil ali pobelil betonske bloke in poti, ki jih je začela preraščati živa narava. Iz rež sili zelenje in pajki, lišaji se nabirajo na stenah. Gromozanska betonska skulptura kaže v svojem spokoju mnogo več upanja in življenja kot nova Gibellina. Velika razpoka je tam kot nagrada, kot upanje zablodele doline in njene neuspešne prenove. Preprosto morate jo poiskati, ko se odpravite na Sicilijo, in nič ne de, če boste na ta račun zamudili kak turistično oblegan antični tempelj. Skulptura namreč odraža neverjetno moč umetnosti, da se upre skorumpirani in pokvarjeni politiki. Menda bo res le lepota rešila svet.   

Janja Brodar
foto Goran Rupnik

OBJAVLJENO V REVIJI POLET 20.5.2011

POVABILO

na predavanje našega dragega kolega Robija Dolinarja. Gotovo bo zanimivo.

ARHITEKTURA, Sinopsis

Kaj je arhitektura? Kdo jo določa? Kaj v njej iščemo? Morda pravotlino na katero smo pozabili ali spomin, ki smo ga izgubili? Obstaja kraj kamor bi se želeli stalno vračati? Je arhitektura ta kraj, ki ga vsi zavedno ali nezavedno iščemo? Je arhitektura podoba ali naš obraz? Ima arhitektura celo kaj skupnega s poezijo? Smo ljudje kot poet, ki vztrajno sledi pesmi, da bi jo ujel, za njo teče, teče, teče, v trenutku, ko pa se mu zazdi, da jo je končno zagrabil, pa se njegova umetnost zmuzne, ter mu kot drobna, preplašena ptica, zleti iz rok?

Gost tokratnega četrtkovega večera bo Robert Dolinar, ki se je izobraževal v Ljubljani, Padovi in Londonu. Po svojem osnovnem poklicu je arhitekt, nakar je študiral filozofijo, teologijo in staroarabski jezik. Pri današnjem delu ga zanimata sakralnost hiše ter domačnost sakralnih prostorov. Ukvarja se predvsem z vprašanji materije. Slednjo išče v naravi, nato pa prenaša v svoje male arhitekture. Vseskozi ga vodi želja, da bi ustvarjeni prostori postali človekov dom. Z njim bomo skozi besedo in sliko poskušali odgovoriti na zgoraj zastavljena vprašanja.

V četrtek 19.5. ob 20h na MIC, Zrinjskega ali JPII št.13., v Ljubljani

MOSTOVI HIDAK 7

In zmagovalec je...
novi Hradeckega (stari Mrtvaški) most.
Pa še nekaj slik z današnje otvoritve.
Vino je bilo odlično.

HOMES I HAVE NOT BEEN TOO

Izbor fotografij na temo DOM v knjigi Anje Planišček.
Drugačen pogled, všečen, nekomercialen.

Homes I have not been to
Homes I have not been to (2)
Homes I have not been to (3)

ARHITEKTURNI POLET Z JANJO

ŽELITE KUKRLE?  

Na Nizozemskem tudi frčade gledajo v pravo smer.  

Arhetip bivališča je hiška, kakršno nariše otrok v vrtcu. Če dvokapnici dodamo še frčado ali dve, strešna okna in kako 'zanimivo' izboklino, se znajdemo v sanjah povprečnega Slovenca o enodružinski hiši. Žal pa si mnogoštevilne zgradbe v naši okolici, ki kanejo nastati iz teh 'klasičnih' želja, delijo žalostno usodo nepremišljenih, prevelikih, celo grdih izvedb. A temu ni nujno tako: hiša Bierings je dober in iskriv primer sodobne novogradnje, ki izhaja iz ponovnega premisleka uporabe tradicionalnih arhitekturnih elementov.

Arhitekti nizozemskega biroja Rocha Tombal Arhitekten so se z veliko mero humorja lotili načrtovanja enodružinske hiše s povsem običajno programsko zasnovo in strogimi urbanističnimi zahtevami glede oblike hiše. Bivalne prostore s kuhinjo, otroški sobi, spalnico s servisnim delom ter kabinet so razporedili v volumen s predpisano dvokapno streho, a nanj na svojstven in svež način nalepili elemente, ki hišo povezujejo z zunanjostjo: okna, vrata, dimnik in celo frčade, ki se jim sicer v sodobno oblikovanih hišah arhitekti skušamo izogniti v velikem loku. Iz osnovnega gabarita hiše je na mestih, ki sledijo notranjem ustroju, poševno izvlečenih več oken; te svetlobne tipalke omogočajo usmerjanje pogleda stran od sosednjih parcel in se stegujejo za hotenimi snopi svetlobe. V različnih delih dneva njih nenavadne geometrije s premikanjem sonca ustvarjajo posebna svetlobna ambientalna presenečenja. 

Poševnost svetlobnih tipal oblikovno hkrati dopolnjuje in se posmehuje poševni dvokapni strehi. Arhitekti so poiskali še neodkrite kvalitete običajnih arhitekturnih elementov, kot so okna in frčade, in se skušali znebiti njihove negativne konotacije z reinterpretacijo v sodobno formo in funkcijo. Nastala je zelo močna, ekspresivna in kompleksna oblika zunanjega ovoja stavbe, ki so jo poudarili in naredili berljivo z enotno leseno oblogo. Redukcija materialov je dopustila, da morfološko tako zapletena, samozadostna hiša postane estetsko dovršena, njeni poševni atributi pa zadihajo z okolico.

Jasno je, da je Nizozemska v svetu sodobne arhitekture še vedno velesila, in da te hiše ne bomo našli za vogalom. Nizozemci znajo koncepte bivanja pretvoriti v grajeno obliko na tako dobeseden in enostaven način, da mu ni moč oporekati. Radikalne ideje, ki bi se ob nedosledni izvedbi lahko izrodile v neokusne polomije, opremijo s protestantsko zadržanostjo in rezultat je magičen za navdušence nad sodobno arhitekturo. Če že omenjamo kulturnozgodovinske vzroke, se najbrž v naši deželi, kjer je od vseh slogov ravno barok doživel najtoplejši sprejem, težko nadejamo enotnosti pri uporabi materialov, barv in nasploh v izvedbi (detajlov). Prepričana celo sem, da bo marsikateri bralec zgrožen nad pozitivno kritiko tako nenavadne stavbe. Vendarle pa upam, da se bo hiši Bierings ob bok kmalu našlo več domačih primerov, ki bodo z duhovitim, lepim in logičnim spojem tradicije in sodobnosti znali pihniti na živopisnosti željno slovensko dušo.   

Janja Brodar
foto arhiv biroja

OBJAVLJENO V REVIJI POLET 5.5.2011

BANDA KRAVATARSKA

EVO EN KOMAD DNEVA.

7. MAJA NA METELKOVI.
SE VIDIMO.

MOSTOVI HIDAK 6

ARHITEKTURNI POLET Z JANJO

V NOVEM POLETU:
LJUBLJANA NI VEČ VAS

ČRNO BELI SVET