A R H I - T E K - T U R A: junij 2011

ponedeljek, 20. junij 2011

JE TO RES?

Da bi lahko razumeli arhitekturo, jo je potrebno doživeti v živo. Vendar to včasih žal ni mogoče, ali pa vsaj zelo težko. Alex Roman nam v filmu The third & the seventh predstavlja nakaj vrhunskih arhitekturnih dosežkov, pravih klasik. Posvetilo arhitekturi in fotografiji.
Full-screen obvezen.

Zdaj pa še trik. Kljub temu, da predstavljeni objekti obstajajo, je film le računalniška animacija. Torej film ni posnet s kamero, ampak generiran z računalnikom. Alex Roman si je film zamislil, modeliral, renderiral, tudi glasba je njegovo delo. Izjemno.

petek, 10. junij 2011

ARHITEKTURNI POLET Z JANJO

KOZOLEC

PRENOVA BOHAČEVEGA TOPLARJA V NAZARJAH. SVEŽA IN DOSLEDNA.

Slovenija je država podeželja in prenekatero naše mesto je le razširjeno ruralno naselje. Tako ni čudno, da v številnih slovenskih krajih zgodovinsko jedro predstavljajo razpadajoča poslopja nekdaj bogatih kmetij, ki zaradi spremenjenega načina življenja že dolgo ne opravljajo več svoje osnovne in tudi ne nobene druge funkcije. Kjer bi se morale razvijati centralne krajevne dejavnosti in javni prostor, samevajo ograjena opustela dvorišča in s kramo napolnjeni stari hlevi, kozolci, kašče. V Nazarjih, naselju ob sotočju Savinje in Drete, pa so opisano situacijo znali obrniti sebi v prid. S svežo programsko in dosledno arhitekturno prenovo načetega kozolca toplarja v tržnico in galerijo so poustvarili center kraja in uspešno povezali preteklost in sedanjost ter ruralnost in urbanost.

Bohačev toplar na dvorišču nekdaj znamenite Bohačeve gostilne so l. 1874 postavili 'furlani', zidarji, ki so od srede 19.st. pogosto zidali po premožnih kmetijah v vzhodni Sloveniji in v naš prostor prinašali svoje stavbarsko izročilo. Mogočen kozolec toplar s pozidanima prečnima stranicama in značilnim bogatim okrasjem iz opečnih mrež je z gostilno nekdaj predstavljal jedro naselja, zadnja leta pa sameval in propadal; zob časa je načel zidane in lesene elemente, streho, okrasje. Občina Nazarje in mladi arhitekt Janez Peter Grom so kljub dotrajanosti prepoznali arhitekturni in urbanistični potencial te tipične slovenske stavbne dediščine in se podali na pot uspešne prenove.

Programska preobrazba in arhitekturna rešitev Bohačevega toplarja ja zasnovana tako, da spoštuje njegovo zgodovinsko izročilo, hkrati pa z zavestno rabo črno barvanih kovinskih elementov (stopnic, stojnic, pitnika) odgovarja na sodobnost in bogati časovni odtis stavbe. Iz arhitektovega opisa razberemo, da je »izvirna zidana in lesena konstrukcija v celoti sanirana, ojačana ter prilagojena novi rabi. Vse zunanje stene in ostrešje so izolirani, inštalacijski in električni vodi ter klimatske naprave pa so diskretno umaknjeni v sestavo konstrukcijskih elementov. Obe čelni stranici kozolca sta v celoti zidani in pobeljeni ter okrašeni z opečnimi prezračevalnimi linami. Vmesni štirje nosilni stebri in podporne ročice so izdelani iz hrastovega lesa, t.i. spodrezane babe nog pa stojijo na kamnitih podstavkih. Tlakovanje hodnega dela tržnice je narejeno iz pranega betona, iz katerega izstopajo uvaljani prodniki iz bližnje Savinje.«

Kozolec je, naj nam bo to všeč ali ne, ena izmed najlepših arhitektur, značilnih za naš prostor. Kljub pomanjkanju sodobnih tehnologij gradnje in brez poglobljenih teoretskih arhitekturnih znanj je našim prednikom uspelo zgraditi izjemno trajne in harmonične stavbe, v katerih je že z bežno skico moč prepoznati razmerje zlatega reza. Bohačev toplar naj bo kazalec svetlejše prihodnosti kozolcev, take, ki bo prepoznala logično lepoto njihove zgradbe in čar patine časa. Medtem ko so njih žalostne reminiscence ob avtocestah v vlogi ogromnih reklamnih panojev razvrednotenje oblikovnih in graditeljskih vrlin, je prenova toplarja v tržnico in galerijo za Nazarje ravno tako iskriv, sodoben in pravi korak, kot je za Ljubljano predvidena prenova Roga v Center sodobnih umetnosti in Tobačne tovarne v poslovno stanovanjski kompleks.

V maniri »raje podreti in sezidati novo« namreč vse prevečkrat pozabljamo na potencial kvalitetne obstoječe arhitekture. Da je programska prenova zapuščenih gospodarskih objektov dobra poteza, priča tudi primer t.i. loft-ov iz zahodnega sveta. Prazne industrijske hale, ki so jih v Londonu, New Yorku idr. sprva naselili revni umetniki, so se skozi čas preobrazili v komplekse velikih prestižnih bohemskih stanovanj in petičnih butikov, nekdaj degradirane četrti pa so postale najimenitnejši mestni predeli. Tako lahko tudi opuščen kozolec sredi vasi postane uspešno prenovljena sodobna stavba. Na novo odkrit ponos slovenskega podeželja. Ekologiji je zadoščeno že v izhodišču. Namesto novega – oživljeno staro.