ABOA

petek, 20. maj 2011

ARHITEKTURNI POLET Z JANJO


Lepota bo rešila svet

Osupljivo betonsko krajinsko skulpturo na Siciliji je težko najti in še težje pozabiti. Spomenik življenja in arhitekture. 
Leta 1968 je zahodno Sicilijo stresel katastrofalen potres, v katerem so najhujše posledice utrpela mesta v dolini Belice. Prenova, ki je sledila, je bila zaradi vpletenosti mafije in obupne politike za prebivalce tako pogubna, da je izraz 'Belice' v Italiji postal metafora za skorumpirano organizacijo ob naravnih nesrečah. Ko se človek danes vozi po dolini, končuje na slepih cestah in v neimenovanih porušenih krajih, polnih duhov. Nikjer nobenega turista – teh se v Agrigentu, Segesti, Trapaniju kar tare, niti nobenega domačina. Porušeno mesto Gibellina namreč iščejo le navdušenci nad sodobno umetnostjo, ki imajo sicer na Siciliji (ob obilici popularne antične in druge stare arhitekture) bolj malo priložnosti za oglede. V mestu stoji, ali bolje, se čezenj razteza,  mogočna krajinska skulptura 'Il Grande Cretto'.























V 17. Stoletju nastalo mesto Gibellina je bilo v potresu tako uničeno, da so se oblasti namesto obnove odločile v  oddaljenosti 20 km zgraditi novo mesto Gibellina Nuova, ki se ga danes žal drži običajen nesrečen duh naselbine brez patine časa. Ruševine prvotnega mesta pa so prepustili italijanskemu umetniku Albertu Burriju, da iz njih napravi spomenik preminulim. Burri je dal mesto dobesedno preliti z belim betonom. Pobočje, kjer je nekoč stalo mesto, prekriva poldrugi meter debela betonska preproga velikosti nekje 300 x 300 metrov, v katero so upoštevajoč raster nekdanjih ulic vrezane poti. Po njih se lahko obiskovalci sprehajajo kot v nekakšnem masivnem blodnjaku. 























Il Grande Cretto je  hkrati arhitektura, krajinska arhitektura, land art, krajinska skulptura, veliko kiparsko delo (v času svojega nastanka največje na svetu). Je ogromno utelešenje ideje, ki se je pojavila v umetniških krogih (v ZDA) konec 60. let prejšnjega stoletja, da je treba odpraviti prepad, ki zija med umetnostjo in realnim življenjem. Ekskluzivnost kipov, do tedaj vzvišeno čakajoč ali v galeriji ali na lokaciji v mestu, kjer jih nihče ne opazi, je odpravljena z ogromnostjo skulpture, skozi katero se lahko sprehodimo, kar nas pripravi do mnogo bolj telesnega in neposrednega doživetja umetnine. O telesnosti in minljivosti pa je Alberto Burri (1915-1995) vedel veliko. Preden se je posvetil umetnosti, je diplomiral na medicinski fakulteti v Perugi in med drugo svetovno vojno delal kot vojaški zdravnik v severni Afriki ter nekaj časa preživel v vojnem ujetništvu.
V betonskih blokih 'Velike razpoke' v obliki nekdanjih zazidalnih karejev čutimo ostanke uničenih stavb, dreves, predmetov, morda celo življenj, ki so toliko bolj srhljivi, kolikor so nam za vedno skriti pokopani pod plastmi peska in cementa. Enotnost materiala poudarja obliko nekdanjega tlorisnega odtisa mesta, ki spomeniku daje močno arhitekturno konotacijo; skulptura je zanimiva tudi zato, ker nam omogoča razbrati celoten tloris starega mesta kar med sprehodom po samem mestu.





























Il Grande Cretto je surov in prvinski, a hkrati spoštljiv in nežen. Zdi se, da je po štirih desetletjih spomenik še mogočnejši: čas je mestoma razpokal, mestoma napihnil, odlomil, potemnil ali pobelil betonske bloke in poti, ki jih je začela preraščati živa narava. Iz rež sili zelenje in pajki, lišaji se nabirajo na stenah. Gromozanska betonska skulptura kaže v svojem spokoju mnogo več upanja in življenja kot nova Gibellina. Velika razpoka je tam kot nagrada, kot upanje zablodele doline in njene neuspešne prenove. Preprosto morate jo poiskati, ko se odpravite na Sicilijo, in nič ne de, če boste na ta račun zamudili kak turistično oblegan antični tempelj. Skulptura namreč odraža neverjetno moč umetnosti, da se upre skorumpirani in pokvarjeni politiki. Menda bo res le lepota rešila svet.   

Janja Brodar
foto Goran Rupnik

OBJAVLJENO V REVIJI POLET 20.5.2011

torek, 17. maj 2011

POVABILO

na predavanje našega dragega kolega Robija Dolinarja. Gotovo bo zanimivo.



ARHITEKTURA, Sinopsis

Kaj je arhitektura? Kdo jo določa? Kaj v njej iščemo? Morda pravotlino na katero smo pozabili ali spomin, ki smo ga izgubili? Obstaja kraj kamor bi se želeli stalno vračati? Je arhitektura ta kraj, ki ga vsi zavedno ali nezavedno iščemo? Je arhitektura podoba ali naš obraz? Ima arhitektura celo kaj skupnega s poezijo? Smo ljudje kot poet, ki vztrajno sledi pesmi, da bi jo ujel, za njo teče, teče, teče, v trenutku, ko pa se mu zazdi, da jo je končno zagrabil, pa se njegova umetnost zmuzne, ter mu kot drobna, preplašena ptica, zleti iz rok?

Gost tokratnega četrtkovega večera bo Robert Dolinar, ki se je izobraževal v Ljubljani, Padovi in Londonu. Po svojem osnovnem poklicu je arhitekt, nakar je študiral filozofijo, teologijo in staroarabski jezik. Pri današnjem delu ga zanimata sakralnost hiše ter domačnost sakralnih prostorov. Ukvarja se predvsem z vprašanji materije. Slednjo išče v naravi, nato pa prenaša v svoje male arhitekture. Vseskozi ga vodi želja, da bi ustvarjeni prostori postali človekov dom. Z njim bomo skozi besedo in sliko poskušali odgovoriti na zgoraj zastavljena vprašanja.


V četrtek 19.5. ob 20h na MIC, Zrinjskega ali JPII št.13., v Ljubljani

sreda, 11. maj 2011

MOSTOVI HIDAK 7

In zmagovalec je...
novi Hradeckega (stari Mrtvaški) most.
Pa še nekaj slik z današnje otvoritve.
Vino je bilo odlično.

ponedeljek, 9. maj 2011

ARHITEKTURNI POLET Z JANJO

ŽELITE KUKRLE?  




















Na Nizozemskem tudi frčade gledajo v pravo smer.  

Arhetip bivališča je hiška, kakršno nariše otrok v vrtcu. Če dvokapnici dodamo še frčado ali dve, strešna okna in kako 'zanimivo' izboklino, se znajdemo v sanjah povprečnega Slovenca o enodružinski hiši. Žal pa si mnogoštevilne zgradbe v naši okolici, ki kanejo nastati iz teh 'klasičnih' želja, delijo žalostno usodo nepremišljenih, prevelikih, celo grdih izvedb. A temu ni nujno tako: hiša Bierings je dober in iskriv primer sodobne novogradnje, ki izhaja iz ponovnega premisleka uporabe tradicionalnih arhitekturnih elementov.

Arhitekti nizozemskega biroja Rocha Tombal Arhitekten so se z veliko mero humorja lotili načrtovanja enodružinske hiše s povsem običajno programsko zasnovo in strogimi urbanističnimi zahtevami glede oblike hiše. Bivalne prostore s kuhinjo, otroški sobi, spalnico s servisnim delom ter kabinet so razporedili v volumen s predpisano dvokapno streho, a nanj na svojstven in svež način nalepili elemente, ki hišo povezujejo z zunanjostjo: okna, vrata, dimnik in celo frčade, ki se jim sicer v sodobno oblikovanih hišah arhitekti skušamo izogniti v velikem loku. Iz osnovnega gabarita hiše je na mestih, ki sledijo notranjem ustroju, poševno izvlečenih več oken; te svetlobne tipalke omogočajo usmerjanje pogleda stran od sosednjih parcel in se stegujejo za hotenimi snopi svetlobe. V različnih delih dneva njih nenavadne geometrije s premikanjem sonca ustvarjajo posebna svetlobna ambientalna presenečenja. 



Poševnost svetlobnih tipal oblikovno hkrati dopolnjuje in se posmehuje poševni dvokapni strehi. Arhitekti so poiskali še neodkrite kvalitete običajnih arhitekturnih elementov, kot so okna in frčade, in se skušali znebiti njihove negativne konotacije z reinterpretacijo v sodobno formo in funkcijo. Nastala je zelo močna, ekspresivna in kompleksna oblika zunanjega ovoja stavbe, ki so jo poudarili in naredili berljivo z enotno leseno oblogo. Redukcija materialov je dopustila, da morfološko tako zapletena, samozadostna hiša postane estetsko dovršena, njeni poševni atributi pa zadihajo z okolico.

Jasno je, da je Nizozemska v svetu sodobne arhitekture še vedno velesila, in da te hiše ne bomo našli za vogalom. Nizozemci znajo koncepte bivanja pretvoriti v grajeno obliko na tako dobeseden in enostaven način, da mu ni moč oporekati. Radikalne ideje, ki bi se ob nedosledni izvedbi lahko izrodile v neokusne polomije, opremijo s protestantsko zadržanostjo in rezultat je magičen za navdušence nad sodobno arhitekturo. Če že omenjamo kulturnozgodovinske vzroke, se najbrž v naši deželi, kjer je od vseh slogov ravno barok doživel najtoplejši sprejem, težko nadejamo enotnosti pri uporabi materialov, barv in nasploh v izvedbi (detajlov). Prepričana celo sem, da bo marsikateri bralec zgrožen nad pozitivno kritiko tako nenavadne stavbe. Vendarle pa upam, da se bo hiši Bierings ob bok kmalu našlo več domačih primerov, ki bodo z duhovitim, lepim in logičnim spojem tradicije in sodobnosti znali pihniti na živopisnosti željno slovensko dušo.   


Janja Brodar
foto arhiv biroja

OBJAVLJENO V REVIJI POLET 5.5.2011