RAZSTAVA

V neposredni bližini KUD-a (začel se je TRNFEST), se nahaja rajski vrt kot iz Alamuta, ob vrtu pa še nova galerija. Razstavlja izjemno prijazen iraški slikar, krajinski arhitekt, avtor vrta in lastnik galerije Arkan Al Nawas. Kako dobro boste rekli, pa še orientalski čaj lahko dobite. Priporočam. Med drugim smo tam opazili tudi znano arhitektko Tino Hočevar. 

MOJE SANJE ... NOVO STANOVANJE2

Ulala, sem opazil objavo na archdaily. 
Novo stanovanje, čestitamo!!! Seveda zavidamo.
Kurac, kurac. To zadnje ni to, kar mislite da je. Razumejo samo povabljeni.

Pa še en recept avtorja arhitekture:

NA VOLJO TUDI V HD VERZIJI!

MOJE SANJE ... NOVO STANOVANJE.

Čisto nova hiša. Še zavita v papir. Zavidamo jim.

ZELENA ARHITEKTURA

NOVA DVORANA V NOVEM MESTU

Prejšnji teden so v Novem mestu odprli razstavo natečajnih predlogov za novo večnamensko športno dvorano Portoval v Novem mestu. Številni konkurenci navkljub ni bil nad zmagovalcem nihče prav zares presenečen; dvorano, ki bo čez dve leti gostila evropsko košarkaško prvenstvo, bodo projektirali v  biroju Sadar+Vuga.

 

Prostorski prikaz: Sadar+Vuga

Zgodba biroja, čigar logična stopnja je projekt že druge dvorane v kratkem času, se zdi pravo zakulisno poletno branje. Od njegove ustanovitve  leta 1996 do danes je biroju uspelo obdržati držo drznega progresivnega sodobnega oblikovanja, ki za vsako ceno v prostor udari z najbolj divjo in inovativno pojavo, kar jo slovenski prostor še lahko prenese in izvede.  Je biro, ki išče še nikdar videne izrazne možnosti, manj pozornosti pa posveča piljenju detajlov. Zato so mu na kožo pisani veliki projekti, ki lahko postanejo ikone. 

A po svojem prvem velikem uspehu na smem začetku kariere – Gospodarski zbornici - je biro dolga leta preizkušal svoj dizajnerski moto le na slovenskemu merilu primernih  (manjših) izvedenih projektih. Šele pri nedavno odprtem športnem parku  Stožice sta se ustanovitelja končno posončila  pod žarometi svoje zvezdniške arhitekture. Vmes se je v biroju zvrstila nepregledna množica mladih arhitektov, ki so z vsega sveta v Ljubljano prinašali (in še prinašajo) vedno nove, sveže, neobremenjene ideje. Sadar+Vuga sta z načinom odprtega projektiranja, kjer vsi sodelujoči soustvarjajo že v konceptualni fazi (in ne le izrisujejo idej vodilnega projektanta), iz njih uspela iztisniti kreativno energijo do poslednje kaplje. Biro je z razstavljanjem in predavanji v tujini namreč dosegel tolikšno mednarodno prepoznavnost, da novih, zanosa polnih mladih, ki nadomestijo svoje predhodnike -  v biroju preživijo ponavadi le kako leto - nikdar ne zmanjka. Včasih se celo zdi, da je vpliv Sadar+Vuge na multikulturnost v prestolnici morda večji kot število njihovih izvedenih projektov.

In kakšna bo nova dvorana v Novem mestu? Boštjan Vuga opisuje projekt kot »kombinacijo pravilnega kompaktnega volumna igrišč s tribunami za 5.000 gledalcev – te prekriva konstrukcijsko in doživljajsko najracionalnejša kupolasta streha -, ter dodatnih programov, ki se glede na specifiko lokacije in zahteve uporabnika zvrstijo na njenem obodu: garderobe, prostor za medije, vip ter servisni prostori, ogrevalna dvorana s fitnesom in razgledna restavracija. Dvorana  je na dano lokacijo umeščena tako, da je potrebna minimalna nivojska prilagoditev terena, hkrati pa so omogočeni pravilni dostopi in cirkulacija obiskovalcev in nastopajočih. Z zamikom glede na obstoječi stadion se bo ustvarila zanimiva napetost med novim objektom in površino stadiona, objekt pa se bo hkrati odprl proti novi javni plazi, dostopni s Topliške ceste. Dominantna kupolasta konstrukcija glavne dvorane je obkrožena s strešno konstrukcijo prstana, pod katero je obodni hodnik v dveh nivojih in javni program. Prstan pokriva obodni hodnik tako, da med njima nastane vertikalni zastekljen pas, skozi katerega prodira dnevna svetloba.«

V oblikovanju naj bi se nov kompleks stapljal z mehkim dolenjskim gričevjem. Po računalniških prikazih iz natečajnega predloga sodeč  je s perspektive pešca objekt nekako plavutasto organski, s hriba pa se zdi, kot da bi ob mestu pristal velikanski hrošč. Vuga namiguje na svetlečo oblogo vijolično-zelenih odtenkov. Glede na to, kako močno so se skozi faze projektiranja spreminjale Stožice, lahko tudi tu upamo, da bo biroju uspelo zunanjo podobo objekta oblikovno še malo izčistiti. Vsi vemo, kako težko je v svetu popularne glasbe ponoviti uspeh prve plošče, a v arhitekturi so poleg zanosa pomembne tudi izkušnje. Na podlagi njih daje Novo Mesto Sadar+Vugi priložnost, da ustvari objekt, ki bo dal krila slovenski reprezentanci. 

Janja Brodar

objavljeno v reviji Polet 14.7.2011

NOVI GRAFITI...

...na igrišču osnovne šole Prule.

NA MAHLERJU

I DID

OSVOBODITI SE ŽELJE

…ali kakšni sta lahko lesena brunarica in enodružinska hiša. Japonci navdušujejo!

Pred leti je neka hrvaška na Japonskem živeča profesorica predavala o sodobni japonski arhitekturi. Na svojem izhodiščnem predavanju nam je zaupala na moč zanimivo zgodbo. Ko se je nekega dne z japonskim kolegom odpravila na ogled starega templja, je bil tam tudi zvon: potegnila je za vrv, a se hip zatem glasno pokesala, da si je pozabila zaželeti kako željo. Japonski kolega pa se je začudil, češ, zakaj zaželeti? Odreči bi se ji morala! Želj se moramo osvoboditi!

Ni torej čudno, da kljub globalizaciji (arhitekture) na Japonskem danes nastajajo zelo nenavadne hiše, ki so soočene tudi s pomanjkanjem zazidljivega prostora v mestih; gradbene parcele so namreč smešno majhne. Razvila se je povsem samosvoja prepoznavna sodobna arhitektura, ki se ji z navdušenjem čudi vsa svetovna arhitekturna srenja. Zdi se celo, da ni niti enega sodobnega sloga – živimo v obdobju nestilne arhitekture -  ki bi bil tako drugačen od ostale produkcije in vseeno tako celosten in zanimiv za posnemanje kot je ravno japonski.

Umetnost tradicionalnega japonskega stavbarstva od nekdaj zaznamujejo ekstremi. Po eni strani se ponašajo z največjo leseno strukturo na svetu - 50 m visokim budističnim templjem, na drugi pa so razvili pravo umetnost domačih oltarjev v stenski niši. Imperialne palače je sestavljalo kar 500 stavb, a na stanovanjsko arhitekturo je močno vplivala mala čajna hiša, paviljon, ki včasih ne meri več kot dva tatamija (slaba 2 m2 velika podolžna preproga je japonska tlorisna mera). V vrtni umetnosti bonsaji in miniaturni ograjeni peščeni zen vrtovi, pa potem neskončne urejene krajine ob palačah. Najsi gre za odnos do staranja stavb, za sprejemanje tujih vplivov, za uporabo ornamenta, za vse sta obstajala dva pola. Pa vendar je tradicionalna japonska arhitektura enotna in drugačna od druge predvsem zaradi izbire lesa (in ne kamna) kot prevladujočega konstrukcijskega materiala, ter fluidne tlorisne zasnove, ki je edinstvena v nizanju sob eno ob drugo brez hodnikov, z možnostjo odpiranja posameznih sten – lesenih drsnih panelov s papirnatim polnilom.

In kako je opisana tradicija vplivala na sodobno arhitekturo? Tlorisno pretočnost, ki jo doma zaradi uporabe ločilnega hodnika le redkokdaj srečamo, je še nadgradila razgibanost po prerezu. Zaradi zalomov posameznih etaž je omogočeno dojemanje celega volumna hiše hkrati. Na drugi strani pa sta koncept sobe kot osnovne celice in želja po implementaciji zunanjega prostora v hišo na nekaterih projektih privedla do tega, da moramo denimo iz dnevne sobe v kopalnico kar čez zunanji prostor, kar se Japoncem zdi svojevrstno razkošje prostora.  Značilna je tudi uporaba jekla, ki za enako trdnost zavzame bistveno manj volumna kot na primer zidana stena. Zato so stene, stopnice in plošče med nadstropji izjemno tanki in stavbno pohištvo je zelo prefinjeno; Japonci namreč ne težijo k hermetični oddvojitvi od zunanjega prostora (tudi nekdaj papirnate stene niso zagotavljale klimatskega ugodja ali intime po evropskih merilih), in vsak košček narave poveličujejo do te mere, da so lončki z rožami postali zaščitni znak japonskih arhitekturnih risb in maket. V obdelavi materialov se odraža želja po abstrakciji, ki poleg izvorne barve lesa, kovine, betona dopušča le belo, mestoma tudi črno ali sivo.

Predvsem pa so na Daljnem vzhodu dosledni v preizpraševanju konceptov bivanja, ki vplivajo na fizično pojavnost stavb. Doma naročniki le redko želijo odstopiti od klasičnega koncepta enotnega bivalnega prostora s kuhinjo in ločenim spalnim delom s kopalnicami ter garažo. Predstavljena projekta mladega japonskega arhitekta Sou Fujimota pa kažeta, kako zelo drugačno je lahko naše bivanje, zato si zaslužita naziv izjemna sodobna hiša, ali kot bi ju po svojem eseju poimenoval arhitekt, hiša iz Prvinske prihodnosti.

Pred tremi leti je v Oiti zrasla družinska hiša N. Sestavljena je iz treh prerešetanih lupin, od katerih največja zunanja objema nekakšno polodprto dvorišče z drevesi, srednja določa omejen prostor ob notranji najmanjši, v kateri je bivalni del. Arhitekt je izhajal iz predpostavke, da je najboljši zunanji prostor tisti, v katerem se počutimo varno kot v notranjosti in najboljši notranji tisti, ki nam da enak občutek svobode kot zunanjost. Ustvaril je vmesni prostor, kjer prebivalci bivajo zunaj, čeprav so noter in obratno. Kljub vse prej kot ekologični pasivni hiši bi lahko rekli, da je bivanje v hiši zelo sonaravno v povsem dobesednem smislu. 

Drugi primer kaže, kakšna je lahko brunarica. Arhitekt je želel ustvariti 'ultimativno leseno hiško'. Nastala je 8 x 8 x 8 metrov velika kocka iz masivnih lesenih klad debeline 35 x 35 centimetrov, ki zaradi različnih dolžin v notranjosti tvorijo svojevrstno ekstremno razgibano votlino. V tej popolnoma nenavadni, a hkrati prvinski počitniški hiši, je moč najti kuhinjo, kopalnico ter kup prostorov, ki omogočajo različne pozicije telesa – sedeti, ležati, biti zleknjen, v dvoje, v družbi, sam. 

Redke so dobre sodobne arhitekture, ki se v svojem bistvu in načinu bivanja, ki ga ponujajo, močno razlikujejo od drugih. Opisana primera sta tako nenavadna in osupljiva, da ne rabita dodatne kritike. Morda pa bosta pomagala naročnikom, da bodo lažje sprejeli arhitektove predloge, ki želijo samo za milimeter spremeniti in izboljšati način njihovega bivanja. 

Janja Brodar

foto arhiv biroja

objavljeno v reviji polet 30.6.2011