ARHITEKTURNI POLET Z JANJO

Lepota bo rešila svet

Osupljivo betonsko krajinsko skulpturo na Siciliji je težko najti in še težje pozabiti. Spomenik življenja in arhitekture. 

Leta 1968 je zahodno Sicilijo stresel katastrofalen potres, v katerem so najhujše posledice utrpela mesta v dolini Belice. Prenova, ki je sledila, je bila zaradi vpletenosti mafije in obupne politike za prebivalce tako pogubna, da je izraz 'Belice' v Italiji postal metafora za skorumpirano organizacijo ob naravnih nesrečah. Ko se človek danes vozi po dolini, končuje na slepih cestah in v neimenovanih porušenih krajih, polnih duhov. Nikjer nobenega turista – teh se v Agrigentu, Segesti, Trapaniju kar tare, niti nobenega domačina. Porušeno mesto Gibellina namreč iščejo le navdušenci nad sodobno umetnostjo, ki imajo sicer na Siciliji (ob obilici popularne antične in druge stare arhitekture) bolj malo priložnosti za oglede. V mestu stoji, ali bolje, se čezenj razteza,  mogočna krajinska skulptura 'Il Grande Cretto'.

V 17. Stoletju nastalo mesto Gibellina je bilo v potresu tako uničeno, da so se oblasti namesto obnove odločile v  oddaljenosti 20 km zgraditi novo mesto Gibellina Nuova, ki se ga danes žal drži običajen nesrečen duh naselbine brez patine časa. Ruševine prvotnega mesta pa so prepustili italijanskemu umetniku Albertu Burriju, da iz njih napravi spomenik preminulim. Burri je dal mesto dobesedno preliti z belim betonom. Pobočje, kjer je nekoč stalo mesto, prekriva poldrugi meter debela betonska preproga velikosti nekje 300 x 300 metrov, v katero so upoštevajoč raster nekdanjih ulic vrezane poti. Po njih se lahko obiskovalci sprehajajo kot v nekakšnem masivnem blodnjaku. 

Il Grande Cretto je  hkrati arhitektura, krajinska arhitektura, land art, krajinska skulptura, veliko kiparsko delo (v času svojega nastanka največje na svetu). Je ogromno utelešenje ideje, ki se je pojavila v umetniških krogih (v ZDA) konec 60. let prejšnjega stoletja, da je treba odpraviti prepad, ki zija med umetnostjo in realnim življenjem. Ekskluzivnost kipov, do tedaj vzvišeno čakajoč ali v galeriji ali na lokaciji v mestu, kjer jih nihče ne opazi, je odpravljena z ogromnostjo skulpture, skozi katero se lahko sprehodimo, kar nas pripravi do mnogo bolj telesnega in neposrednega doživetja umetnine. O telesnosti in minljivosti pa je Alberto Burri (1915-1995) vedel veliko. Preden se je posvetil umetnosti, je diplomiral na medicinski fakulteti v Perugi in med drugo svetovno vojno delal kot vojaški zdravnik v severni Afriki ter nekaj časa preživel v vojnem ujetništvu.

V betonskih blokih 'Velike razpoke' v obliki nekdanjih zazidalnih karejev čutimo ostanke uničenih stavb, dreves, predmetov, morda celo življenj, ki so toliko bolj srhljivi, kolikor so nam za vedno skriti pokopani pod plastmi peska in cementa. Enotnost materiala poudarja obliko nekdanjega tlorisnega odtisa mesta, ki spomeniku daje močno arhitekturno konotacijo; skulptura je zanimiva tudi zato, ker nam omogoča razbrati celoten tloris starega mesta kar med sprehodom po samem mestu.

Il Grande Cretto je surov in prvinski, a hkrati spoštljiv in nežen. Zdi se, da je po štirih desetletjih spomenik še mogočnejši: čas je mestoma razpokal, mestoma napihnil, odlomil, potemnil ali pobelil betonske bloke in poti, ki jih je začela preraščati živa narava. Iz rež sili zelenje in pajki, lišaji se nabirajo na stenah. Gromozanska betonska skulptura kaže v svojem spokoju mnogo več upanja in življenja kot nova Gibellina. Velika razpoka je tam kot nagrada, kot upanje zablodele doline in njene neuspešne prenove. Preprosto morate jo poiskati, ko se odpravite na Sicilijo, in nič ne de, če boste na ta račun zamudili kak turistično oblegan antični tempelj. Skulptura namreč odraža neverjetno moč umetnosti, da se upre skorumpirani in pokvarjeni politiki. Menda bo res le lepota rešila svet.   

Janja Brodar
foto Goran Rupnik

OBJAVLJENO V REVIJI POLET 20.5.2011