Da se bo jedlo in pilo tri noči, med nami pa se bodo sukale
s kraguljčki okrašene trebušne plesalke in nam ponujale vodno pipo, bi morda
pričakoval turist, ki je nekoč v enem dnevu videl grand bazar, sultanovo palačo
in modro mošejo, zvečer pa se napil rakije v glasnem vzdušju 'prave
orientalske' restavracije. Sama sem pač vedela, da je takšen orientalizem bolj
prodajni hit za turiste. In da bo turško-nemška poroka, ki se naj bi odvila
popoldne na ladji po Bosporju, zvečer pa nadaljevala v mestni restavraciji v
centru Istanbula, daleč od mistike Tisoč in ene noči. A me Turčija tudi tokrat
ni pustila na cedilu, vsaj kar se presenečenj tiče: bil je to prvi žur v mojem
življenju, na katerega sem prišla točno – in zamudila.
Displej v pristanišču je kazal dve
minuti čez štiri, jaz pa nisem mogla verjet svojim ušesom. Nevesta, Nemka, mi
je po mobitelu pojasnila, da je ladja izplula ob štiri nula nula in tiste, ki
so se druščini pridružili ob naročeni četrti uri v pristanišču, pač pustila na
obali. 'Is this some kind of joke?' je izdavila ena, ki je prej nisem poznala.
Hja, če naročiš svatom, naj pridejo ob štirih v pristanišče potniških ladij
petnajstmilijonskega mesta, moraš pa res globoko verjet v previdnost svojih
gostov, da za isto uro veliš kapitanu, naj izpluje. Mar pričakuješ, da bodo
svatje za vsak slučaj prišli že uro prej iskat pravo ladjo in potem ključno
sekundo skočili na krov?!
Kaj hočemo, to je to. Ostali smo
ostali na suhem. V glavnem prijatelji mladoporočencev iz skupnih istanbulskih
študentskih časov. Prileteli z novimi družinskimi člani iz Slovenije, Gruzije,
Indije, Francije in Nemčije. V svilenih oblekah, z rožami, darili in dojenčkom smo
zbegano stali na razrukanem betonu pristanišča Iskele. Ladijske hupe so trobile,
carigrajski galebi krakali, pripravljalo se je k popoldanski nevihti. Nemočno smo
pogledovali okoli in se po bizarnem povpraševanju mimoidočih 'are you here for the wedding, too?
Well, you're late' – nekako prepoznali med sabo. In si mislili, še dobro, da nisem jaz edini bedak, ki je
pripotoval tako daleč, potem pa zamudil poroko.
Tradicionalni turški dan za poroke
je petek in tistega sta za svoj 'da' izbrala tridesetletna Nemka in Turek –
natančneje Kurd. Njuna veza se je začela pred leti, ko je ona leto dni
preživela kot tuja študentka antropologije na eni od istanbulskih univerz. Po
zaključeni izmenjavi njena vrnitev v Nemčijo ni dolgo trajala. Kmalu se je
preselila nazaj v Istanbul in skupaj sta najela veliko stanovanje, v katerem
sem bila nekaj mesecev njuna sostanovalka. On je glasbenik, igra tradicionalno
kurdsko brenkalo saz. Več let svoje kariere je preživel v Nemčiji, kar je njuno
začetno komunikacijo močno olajšalo – angleško namreč ni znal, saj zaradi
slabega javnega šolstva celo mladi Turki ne obvladajo tujih jezikov. Tudi sama
sem bila tedaj primorana, da končno enkrat, 1300 km vzhodno od doma, obnovim
srednješolsko znanje nemščine. To je bil uvodni korak k spoznanju te
presenetljive turško-nemške prepletenosti, ki jo je v Istanbulu čutiti na
vsakem koraku. Nihče ne ve, zakaj se ta dva silno različna naroda tako čudno
privlačita.
In tudi tistega poročnega petka
smo zamudniki vzrok nastale situacije politično nekorektno poiskali v tem
odnosu, rekoč, mora bit pa res razburljiv, če smo mi zdaj tu. Ja, neke vrste
šala. In smo jo tako tudi vzeli. V parku čakali, da se ladja vrne z dveurnega
izleta. Po njem naj bi se namreč vsi skupaj odpravili na ohcet v nek tipični
kafič v petem nadstropju na Taximu. Ker še žur zamudit bi bilo pa res bizarno! Hvala
bogu nam je bilo naročeno, naj na ladjo prinesemo alkohol po svojem okusu, češ,
v Turčiji je le-ta slab in drag, bo pa na ladji pripravljen led za ohladitev.
In tako smo na klopci degustirali slovensko, gruzijsko in francosko vino ter
turški efes iz najbližje trgovinice. Ko je začelo pršiti, smo se pomaknili pod
platneno tendo obalnega kafiča in podnjo doživeli najhujšo in najdaljšo majsko
nevihto, kar jo Istanbulčani pomnijo. Nebo je bilo črno, po tleh je drla voda,
petmetrski valovi so butali v pomol in izničili delo slehrnega dežnika.
Stiskali smo se proti centru mize in greli roke z žerjavico za vodno pipo. Čez fine
obleke smo bratsko navlekli vse, kar smo premogli. V ekstremnih razmerah se
prijateljstva ustvarjajo hitro! In otrok je kot ubit spal v vozičku, mašalah.V trušču vodnega razvrata smo si
pripovedovali intimne zgodbe iz oddaljenih krajev in šele zaskrbljen klic Istanbulčana,
pri katerem sem stanovala, me je spravil v realni čas: Janja, si ok? Ste lahko
pristali z ladjo? Uf, Hasan, niti izpluli nismo. In malo sem že pijana.
Na srečo. Kajti romantična plovba se je s petdesetimi
nemškimi sorodniki na krovu iztekla vse prej ko romantično (oni niso zamudili,
ker so se mladoporočencema pridružili že v mestu – so že vedeli zakaj). O kakem
razgledu 'glejte, tu je Azija, tu pa Evropa' ni bilo ne duha ne sluha, veter,
dež, valovi, sunkovito zibanje, slabost. Zasilno so pristali na nekem drugem
koncu obale in se spravili v mestni avtobus proti Taximu. Voda, ki je drla po strmih
istanbulskih klancih, je spodkopavala kolesa, avtobusu je zdrsavalo, in med
majanjem je zdrsnil navzdol. Brez hujše nesreče, a menda precej prestrašenim je
vseeno uspelo prispeti v restavracijo, kjer smo se jim nakodrani od vlage slednjič
le pridružili.
Taxim je istanbulski downtown. Stari center na drugi strani
zaliva Zlati rog je rezerviran za banke in turiste in zvečer tam ni nikogar.
Medtem ko novejši Taxim s slavno Istiklal ulico, na katero se na eno stran
pripenja arty farty mondeni Cihangir, na drugo pa red light district Tarlabaše,
ne umre do prve jutranje molitve, ko z glavne ceste avtomobili poberejo še
zadnje transvestitske prostitute. Arhitektura na videz ni nič drugačna kot
doma, vibracije pa. V prvem nadstropju sadjar, v drugem fotokopirnica, v
tretjem disko, v četrtem restavracija in v petem strešna terasa za žur je
vzorčni primer 'mešane rabe prostora'. V eni takih sta nas pričakala v klasično
belo obleko napravljena nevesta in ženin, čigar številčna družina iz vzhoda
Turčije poroki ni prisostvovala; ker so starši že stari, za ostale bi bil pa to
prevelik finančni zalogaj. Neprimerljivo lažje pride Nemec v Istanbul kot
domačin z vzhoda, ekonomija pač. Škoda!
Ob udarnih ritmih tradicionalne kurdske glasbe so se kot po
ukazu hudo razvneli vsi Nemci. Sklepam, da zaradi neznanskih količin popitega
alkohola. Namreč: ker sem vmes skočila
'domov', da dam spat otroka, in se vrnila ob enajstih zvečer, je od vsega
alkohola ostalo le še dva deci poljske vodke. Vsake toliko se je potem sicer
pojavila buteljka vina, ki jo je prinesel novi prišlek, a je šla hitro kot je
prišla. Vsaka dobra stvar je imela pač svoj ampak. Hrana je bila dobra in
pekoča, a začuda brez slaščic. Muzika odlična, ples tudi, in če bi kateri od
ženinovih prijateljev glasbenikov znal vsaj malo več angleško kot jaz turško, bi
morda celo spoznala fajn ljudi. Ampak. Ob rani drugi uri ponoči, sredi najbolj
energetičnega plesa, ko so mladi Kurdi s tako vnem plesali svoj kolo, da so se
jim pridružili še najbolj zakravateni evropski strici, so prižgali luči in nas
pospremili v dvigalo?! Konec, ende!
Na poti domov na stojnici kupim kilo jagod. Celo sadjar ima
še odprto. Zmeniva se po turško, ko pa pogovor steče, preklopiva na nemščino.
Da je nekaj let živel tam gor. In smo zopet pri turško-nemški navezi. Ki je povsod!
Nemška ambasada v Istanbulu je oblegana bolj od najslavneše prodajalne baklav
Guloglu v Kadikoyu (1000 kg jih prodajo na dan). Očitno se dogaja svojevrsten
fenomen: lahko bi rekli, da Nemke vračajo udarec. Če so se Turki množično
poselili na Nemškem, pa se zdaj Nemke množično izseljujejo in poročajo v
Istanbul. Izmenjave nikdar ne ostanejo enostranske!
Pa še epilog: za darilo mladoporočencem sva se namenila
prinest opečno rdeče prebarvanega originalnega Rexa, kultni stol oblikovalca
Kralja. Rdeča je ženinova najljubša barva. Za prijatelja, pri katerem sva
stanovala, pa neko veliko fotografijo z ljubezenskim motivom iz Ljubljane.
Fotografijo sva Hasanu in njegovi ženi že prvi večer podarila in smo jo na
steno dnevne sobe razkošnega stanovanja z razgledom za milijon dolarjev tudi
obesili. Stola pa na poroko nisva nesla (na srečo, saj bi se še uničil v tistem
nalivu), sva se pa dogovorila, da prideva na obisk čez par dni, ko se stvari
umirijo. V soboto zvečer sva sama 'doma'. Prelepa stara steklena vrata, fine
žametne zavese in olivno zelen kavč. Les, ki škripa in razgled, ki osvobaja. Iz
škatle vzameva rexa, da preveriva, če je cel. Postaviva ga na ogromno čisto
tanko perzijsko preprogo. Zapre nama sapo. Noro lepo izgleda. In potem je stol
tam tisti večer, ko si skuhava mlad grah in popijeva kozarec turškega rdečega.
Ostane tam čez noč. Zjutraj nanj kot na najbolj domačo stvar spleza naš mali
otrok. Obema se po glavi plete ista misel. Rex sodi sem, na ta tepih, pred
razgled na bosporski most in cihangirske strehe, ulico stran od Pamukove hiše. Kaj
pa mladoporočenca?
Na poroki sta nama zaupala, da bosta šla zdaj, ko je stanje
z vizo malo lažje, poskusit živet v Nemčijo. In sigurno nista tako nora, da bi
stol nosila s sabo na letalo. Midva pa nočeva, da konča v kaki prodajalni
rabljenega pohištva za 20 lir v Bešiktašu. Okej. Ko greva na obisk, vzameva
fotko in pustiva stol. Da ni to neko trapasto maščevanje za vse poročne peripetije?
Bog ve, da ne. Pa saj dogodek je bil, ko potegneš črto, imeniten! Le stol in
stanovanje si drug drugega zaslužita. Mladoporočencema neseva sliko s srčkom, katere
sta zelo vesela.
V Sloveniji mi prijatelj Emir pojasni: ni za tistega, komur
je namenjeno, ampak za tistega, komur je usojeno.
Janja Brodar
objavljeno v reviji Polet 21.06.2012
