ŠTUDENT - A NE NAŠ. DANSKI.

V Ljubljani, pa tudi na Obali in v Mariboru, se jeseni ne odvija vojna za študentsko sobo, temveč za študentsko posteljo. Dražeči primer iz Skandinavije za vzor odgovornim.  

Študentskih domovi pri nas postavljajo okvir za bivalni standard študentov, tudi če ti živijo v najemniških stanovanjih. V Sloveniji so to še vedno dvoposteljne sobe, in celo teh močno primanjkuje. Domovi so bili in so načrtovani znotraj ozkih zakonsko diktiranih smernic, ki našim arhitektom dovoljujejo le malo več kot kozmetično inovativnost. Celo najlepši primer doslej  - Študentski dom Poljane biroja Bevk-Perović arhitekti, ki je leta 2008 prejel Mies van der Rohe nagrado – ima le dvoposteljne sobe v apartmajih za štiri študente. Bolj razgibano programsko shemo (po zdajšnjem zakonu naj bo v novih študentskih domovih enoposteljnih sob več kot dvoposteljnih) lahko pričakujemo v študentskem domu kampusa Livade v Izoli biroja Dekleva Gregorič arhitekti.

Pa vendar rigidno stremljenje k približevanju minimalni predpisani kvadraturi (manj kvadratov, manj denarja)  in sledenje togim urbanističnim smernicam pač ne moreta privesti do bistveno boljše ali vsaj zanimivejše arhitekturne zasnove. Na primer take, iz kakršne izhaja študentski dom Tietgen na Danskem. Ta ustvarja prostor, ki vrvi od energije za študij in za vse druge študentske radosti.

Že leta 2002 so Lundgaard & Tranberg arhitekti, eden vodilnih danskih birojev, zmagali na natečaju za 'študentski dom prihodnosti' v novourbaniziranem delu Kopenhagna. Krožna tlorisna oblika doma je temu primerno drzna in nenavadna. Z njo je objekt morfološko ločen od 'pravokotne' okolice, v simbolnem pomenu  pa krog ustvarja prostor demokratičnosti (npr. antične terme, namenjene vsem slojem prebivalstva, so imele krožen tloris).

 

V izvotljenem valju, katerega center je prostoren zelen atrij, biva, študira in uživa 360 študentov. Vsak od njih ima svoj mir v enoposteljni sobi z lastno kopalnico in razgledom na okolico. Sobe so nanizane po zunanjem obodu valja v petih sklopih po dvanajst, ponovljeno v šestih nadstropjih. Vsakemu sklopu dvanajstih sob na notranjo stran proti centralnemu atriju pripadajo poleg razkošnih vertikalnih komunikacij še ogromna skupna kuhinja ter dnevna in delovna soba. Vse glasne družabne površine so tako obrnjene navznoter v center dogajanja, vse sobe pa navzven, v mir in zunanji svet. Stavba je odličen spoj individualnega in kolektivnega.

Materiali so tipično skandinavski – iskreni, zadržani, dosledno detajlirani: fasada iz bakra in oljenega hrasta, v notranjosti vidni betoni in obloge iz lesenih vezanih plošč. Sobna kopalnica je vključena v lesen pohištveni niz s posteljo, omarami in mizo ob daljši stranici, ves ostali prostor pa si študent lahko opremi sam. Tako kot smer razgleda so tudi globine sob različne, s čimer je še poudarjena njihova individualnost. Predvsem pa je s tem razbita fasada potencialno monumentalnega valjastega volumna. Še bolj rokenrol je notranja fasada s previsnimi volumni kuhinj, dnevnih sob, teras, ki pripeti na fasadno linijo strmijo v krožen zelen atrij. Vsi prostori so zračni, svetli, navdihujoče živi, celo hodniki. Na krožnem vrtu bi človek lahko ležal v deževnem danskem popoldnevu kot sredi afriške vasice, da o kuhanju, sončenju na terasah in celo pranju perila sploh ne govorimo. In študiranju!

V Sloveniji je stanje v primerjavi s tem arhitekturnim biserom resnično precej žalostno. Za nameček sta pomanjkanje mest v študentskih domovih in njihov nizek standard  povzročila poslovno priložnost za lastnike najemniških stanovanj. Denimo dvosobna stanovanja se (največkrat neprijavljeno) oddajajo kar  štirim študentom: dva v dnevni sobi, dva v spalnici - skupnega prostora seveda ni. Iztržek, ki ga najemodajalec dobi od kar štirih najemnikov, je jasno večji, kot ga lahko pobere od para, mlade družine ali celo nekoga, ki živi sam. Ogromno študentov ostane brez sobe v študentskem domu in se pač zadovolji s še tako nemogočim bivalnim standardom in še bolj psihopatskim lastnikom, kar vzpostavlja merilo za kaotično visoke najemnine.  Ne gre pa tudi zanemariti dejstva, da je v natlačenem stanovanju ali sobi pač težko dosledno in hitro študirati, živeti, uživati. Ah, to zadnje bi bilo že kar grešno.

Janja Brodar
foto: arhiv avtorja

objavljeno v reviji Polet 10.11.2011