…ali kakšni sta lahko lesena brunarica in enodružinska hiša. Japonci navdušujejo!
Pred leti je neka hrvaška na Japonskem živeča profesorica predavala o sodobni japonski arhitekturi. Na svojem izhodiščnem predavanju nam je zaupala na moč zanimivo zgodbo. Ko se je nekega dne z japonskim kolegom odpravila na ogled starega templja, je bil tam tudi zvon: potegnila je za vrv, a se hip zatem glasno pokesala, da si je pozabila zaželeti kako željo. Japonski kolega pa se je začudil, češ, zakaj zaželeti? Odreči bi se ji morala! Želj se moramo osvoboditi!
Ni torej čudno, da kljub globalizaciji (arhitekture) na Japonskem danes nastajajo zelo nenavadne hiše, ki so soočene tudi s pomanjkanjem zazidljivega prostora v mestih; gradbene parcele so namreč smešno majhne. Razvila se je povsem samosvoja prepoznavna sodobna arhitektura, ki se ji z navdušenjem čudi vsa svetovna arhitekturna srenja. Zdi se celo, da ni niti enega sodobnega sloga – živimo v obdobju nestilne arhitekture - ki bi bil tako drugačen od ostale produkcije in vseeno tako celosten in zanimiv za posnemanje kot je ravno japonski.
Umetnost tradicionalnega japonskega stavbarstva od nekdaj zaznamujejo ekstremi. Po eni strani se ponašajo z največjo leseno strukturo na svetu - 50 m visokim budističnim templjem, na drugi pa so razvili pravo umetnost domačih oltarjev v stenski niši. Imperialne palače je sestavljalo kar 500 stavb, a na stanovanjsko arhitekturo je močno vplivala mala čajna hiša, paviljon, ki včasih ne meri več kot dva tatamija (slaba 2 m2 velika podolžna preproga je japonska tlorisna mera). V vrtni umetnosti bonsaji in miniaturni ograjeni peščeni zen vrtovi, pa potem neskončne urejene krajine ob palačah. Najsi gre za odnos do staranja stavb, za sprejemanje tujih vplivov, za uporabo ornamenta, za vse sta obstajala dva pola. Pa vendar je tradicionalna japonska arhitektura enotna in drugačna od druge predvsem zaradi izbire lesa (in ne kamna) kot prevladujočega konstrukcijskega materiala, ter fluidne tlorisne zasnove, ki je edinstvena v nizanju sob eno ob drugo brez hodnikov, z možnostjo odpiranja posameznih sten – lesenih drsnih panelov s papirnatim polnilom.
In kako je opisana tradicija vplivala na sodobno arhitekturo? Tlorisno pretočnost, ki jo doma zaradi uporabe ločilnega hodnika le redkokdaj srečamo, je še nadgradila razgibanost po prerezu. Zaradi zalomov posameznih etaž je omogočeno dojemanje celega volumna hiše hkrati. Na drugi strani pa sta koncept sobe kot osnovne celice in želja po implementaciji zunanjega prostora v hišo na nekaterih projektih privedla do tega, da moramo denimo iz dnevne sobe v kopalnico kar čez zunanji prostor, kar se Japoncem zdi svojevrstno razkošje prostora. Značilna je tudi uporaba jekla, ki za enako trdnost zavzame bistveno manj volumna kot na primer zidana stena. Zato so stene, stopnice in plošče med nadstropji izjemno tanki in stavbno pohištvo je zelo prefinjeno; Japonci namreč ne težijo k hermetični oddvojitvi od zunanjega prostora (tudi nekdaj papirnate stene niso zagotavljale klimatskega ugodja ali intime po evropskih merilih), in vsak košček narave poveličujejo do te mere, da so lončki z rožami postali zaščitni znak japonskih arhitekturnih risb in maket. V obdelavi materialov se odraža želja po abstrakciji, ki poleg izvorne barve lesa, kovine, betona dopušča le belo, mestoma tudi črno ali sivo.
Predvsem pa so na Daljnem vzhodu dosledni v preizpraševanju konceptov bivanja, ki vplivajo na fizično pojavnost stavb. Doma naročniki le redko želijo odstopiti od klasičnega koncepta enotnega bivalnega prostora s kuhinjo in ločenim spalnim delom s kopalnicami ter garažo. Predstavljena projekta mladega japonskega arhitekta Sou Fujimota pa kažeta, kako zelo drugačno je lahko naše bivanje, zato si zaslužita naziv izjemna sodobna hiša, ali kot bi ju po svojem eseju poimenoval arhitekt, hiša iz Prvinske prihodnosti.
Pred tremi leti je v Oiti zrasla družinska hiša N. Sestavljena je iz treh prerešetanih lupin, od katerih največja zunanja objema nekakšno polodprto dvorišče z drevesi, srednja določa omejen prostor ob notranji najmanjši, v kateri je bivalni del. Arhitekt je izhajal iz predpostavke, da je najboljši zunanji prostor tisti, v katerem se počutimo varno kot v notranjosti in najboljši notranji tisti, ki nam da enak občutek svobode kot zunanjost. Ustvaril je vmesni prostor, kjer prebivalci bivajo zunaj, čeprav so noter in obratno. Kljub vse prej kot ekologični pasivni hiši bi lahko rekli, da je bivanje v hiši zelo sonaravno v povsem dobesednem smislu.
Drugi primer kaže, kakšna je lahko brunarica. Arhitekt je želel ustvariti 'ultimativno leseno hiško'. Nastala je 8 x 8 x 8 metrov velika kocka iz masivnih lesenih klad debeline 35 x 35 centimetrov, ki zaradi različnih dolžin v notranjosti tvorijo svojevrstno ekstremno razgibano votlino. V tej popolnoma nenavadni, a hkrati prvinski počitniški hiši, je moč najti kuhinjo, kopalnico ter kup prostorov, ki omogočajo različne pozicije telesa – sedeti, ležati, biti zleknjen, v dvoje, v družbi, sam.
Redke so dobre sodobne arhitekture, ki se v svojem bistvu in načinu bivanja, ki ga ponujajo, močno razlikujejo od drugih. Opisana primera sta tako nenavadna in osupljiva, da ne rabita dodatne kritike. Morda pa bosta pomagala naročnikom, da bodo lažje sprejeli arhitektove predloge, ki želijo samo za milimeter spremeniti in izboljšati način njihovega bivanja.
Janja Brodar
foto arhiv biroja
objavljeno v reviji polet 30.6.2011
Ni komentarjev:
Objavite komentar