VIKEND ODPRTIH VRAT

Policaj najde pingvina in vpraša komandirja kaj naj z njim.
-V živalski vrt ga pelji.
Gresta, čez nekaj časa pa spet srečata komandirja. Pa se ta začudi.
-Ja a ga nisi peljal v živalski vrt.
-Sem, zdaj greva pa še ODPRTE HIŠE pogledat.

RAZSTAVA STRIPA

Samo še dober teden je odprta razstava slovenskega stripa v Mestni galeriji v Ljubljani. Da ne bi slučajno zamudili. Videti original stripovsko polo risano na roko. Resnično priporočam.

ZA BOGA NI NOBENA STVAR DOVOLJ DOBRA

Robert Dolinar je arhitekt, ki svojih projektov ne ustvarja z miško, temveč z vihtenjem motorne žage.  

Njegove male arhitekture preveva milina in modrost, ujeta na poti nenavadne izobrazbe in življenske poti. Ljubljanski arhitekturi je dodal študije teologije, filozofije in staroarabskega jezika, vsled raznolikosti tematik  pa za nameček zamenjal prav toliko okolij: Padovo, Albanijo in London.

Ko se je lansko leto po dolgih osmih letih odsotnosti iz domovine vrnil h koreninam, je ta mladi umetnik zavihal rokave in svojemu subtilnemu opusu dodal nov sodoben sakralni prostor – teh pa na Slovenskem ne najdemo prav veliko.Verujete ali ne, se boste v novourejeno sobo za kontemplacijo - ali po domače kapelo - v Duhovnem središču Sv. Jožefa ob poljanski cerkvi v Ljubljani želeli še in še vračati.

V hiši, ki je bila nekoč porodnišnica, lahko pa bi bila tudi katerakoli druga stavba, je torej soba. Malo večja, z dvemi okni, krajna v nizu. Ko z osrednjega hodnika vstopamo vanjo, nam kamen, razpelo in na vrata nabite neobtesane deske dajejo slutiti nekaj zelo posebnega in prvinskega. Preureditev običajne sobe v posvečen prostor je Dolinarju uspela s kiparskim, ne toliko konceptualno arhitekturnim pristopom - za začetek kar s preoblikovanjem pravokotne geometrije volumna. Strop in vhodno steno je z rahlo krivino napel in s tem prostor usmeril. Vse ostalo je igra materialov, svetlobe in simbolov, igra, ki jo je ustvaril z lastnimi rokami, da bi nas v svojem naročju zazibal v svet tišine. 

V sobi smo bosi, klečimo, ležimo in se razlivamo po mehkih volnenih tleh. Zdi se, da so klop in lepi mali stoli tam bolj zato, da se počutimo domače. Zavemo se balasta vsakdana; soba ga odplavi in nas odveže zunanjega sveta ter prepoji z zapeljivo mirnostjo. Ležimo tako dolgo, da se stemni. Simboli nas nagovarjajo v jeziku svetovljana – z motorno žago oblikovan križ, riba, rdeča brazda na steni, večna luč za razpokanimi vrati neobtesane monštrance v niši na opraskani steni, ki služi tabernaklju in… ne, ne smem povedati vsega. Simbolika presega brezglavo sledenje predpisani tipologiji, je namreč poglobljena do bistva in doseže celo tiste, ki o krščanstvu nimajo pojma. Nenavadno za kapelo je tudi, da nas vabi, da se dotikamo mehkih tal, grobih lesenih kipov, reliefnega pohištva - nagovarja in osvobaja nas še na telesni, ne le duhovni ravni. Kot da sta strast in tišina pravzaprav eno in isto. Želimo si, da bi bila ta kapela naša dnevna soba. Kdo sploh rabi kavč in televizijo?

Vsaka družba ima tako arhitekturo, kot si jo zasluži (F. Košir). In sodobna družba gradi prostore, ki imajo utilitarni namen, prostore, ki funkcionirajo, proizvajajo, prodajajo, okupirajo. Nikjer pa ni sodobnih sakralnih prostorov. V družbi, ki je obsedena s količino in hitrostjo se prostorov za duhovnost pač ne gradi – za to se rabi premišljenost in čas. Šele po obisku krasne male raritete na Poljanah se človek zave, da nam tega dejansko močno primanjkuje.  V svojem hitenju in načinu projektiranju se sami sebi zazdimo pravi barbari. Tudi Plečnik je dejal, da kjer hočete doseči najvišjo umetnost, tam mora botrovati nekaj skrivnostnega. In če, tudi po njegovem, za Boga ni nič dovolj dobro, je pa kapela gotovo dobra za nas – in za iskanje našega izgubljenega srca. 

Janja Brodar
foto: Goran Rupnik, arhiv avtorja

objavljeno v reviji Polet 29.9.2011

za cel komad pa klikni na sliko

PZI

Izmed vseh PZI-jev je tale najbolj zanimiv.

NETO PLAČE

Kolega Krištof iz vrtoglavo vzpenjajočega se STUDIA KRIŠTOF me je opozoril na naslednjo tabelo objavljeno v časopisu Finance. 

Nekaj časa sem si jo temeljito ogledoval. Potem sem jo obrnil na glavo. Potem sem probal mirror pa allign pa scale pa kar je še takih ukazov. Pa mi še kar ni šlo v glavo. Dobro nam gre. Če bi zaslužili še 3 evre več, bi še psihiatre razfukal.

k...c
.ura.

POSTER FESTIVAL

V Ljubljani poteka te dni POSTER FESTIVAL.
Oglejte si ga. Tudi zato, ker je glavna koordinatorka naša Tea, soavtorica bloga.

DRUŽINSKI PORTRET

Bolj malo objavljam zadnje čase. Morda pa zgornja slika kaj pojasni.

PRAG

ARHITEK-TURA PO ISTRI

Če vam viseče mreže in opoldanske bevande ne bodo prehudo otopile čutov, je po hrvaški obali raztresenih toliko sodobnih arhitekturnih poslastic, da jih boste opazili kar mimogrede. Začenši v bližnji Istri z nedavno zgrajenimi  javnimi objekti in ureditvami, se bo primerjava s skopo arhitekturno produkcijo  na slovenski obali ponujala kar sama.

Že par kilometrov čez mejo novo spoštljivo dopolnjuje staro. Poleg nove športne dvorane arhitekta Maria Perosse se Novigrad ponaša  s sodobno oblikovanim lapidarijem  - prostorom za hranjenje kamnitih zgodnjesrednjeveških spomenikov iz bližnje katedrale. Arhitekti  reškega biroja Randić-Turato so izhajali iz dejstva, da je Novigrad istrsko mestece z nenavadno veliko zelenimi parkovnimi površinami. Lapidarij ob parku mestne katedrale je zato načrtovan tako, da je prehod iz parka v 'notranjost' skoraj neviden. Poleg lebdeče strehe ga sestavljata le dve visoki masivni škatli iz črnega vidnega betona, okoli katerih lahko obiskovalci zakrožimo kot med drevesnimi debli. Betonska volumna na izvirnem mestu stare cerkve posnemata tlorisni odtis oltarja in šestkotne krstilnice z ostanki ciborija. Skozi temino njune notranjosti proseva snop nadsvetlobe iz odprtine na strehi. Ko je steklena fasada na zunanjem obodu zložena, se mimodoči preprosto moramo sprehoditi skozenj. Skupaj s krasno detajliranim kamnitim tlakom zunanje ureditve je novi 'Lapidarium' postal kraj srečevanj, javni objekt, ki s spretno umeščenostjo in odprto  sodobno zasnovo oplaja javni prostor in spodbuja živahnost starega mesta.

Istrsko arhitek-turo nadaljujemo malo bolj južno v Balah. Vasice in njene nekaj kilometrov oddaljene obale se starejši (hipiji) spominjajo z nostalgijo, v njuna ogromna kampa pa še danes prihajajo tisoči. Leta 2006 je bilo zagrebškemu biroju 3LHD, ki je tudi sicer načrtoval revitalizacijo vasice, zaupano projektiranje manjše športne dvorane ob obstoječi osnovni šoli. Ta naj bi kot največji objekt na vasi (poleg cerkve) služila tudi kulturnim in drugim družabnim mestnim dogodkom. Izhajajoč iz spoštovanja do bogatega kulturnega in zgodovinskega izročila mediteranskega vaškega okolja je zrasla dvorana, ki se želi čimbolj neopazno stopiti z okolico. Zato je njen volumen z rahlo poševno nesimetrično dvokapno streho delno vkopan v teren in z izjemo steklene vhodne fasade v celoti obložen s 'suhim zidom'- suhi zid je način gradnje malih istrskih poljskih hišic 'kažunov'. Objekt se z mimikrijo v kamnu približuje vaški arhitekturi drobnega merila. Konstrukcijska zasnova in celotna izvedba projekta je bila skrajno racionalna – uporabljeni so tako armiranobetonski kot suhozidni prefabrikati, saj je bilo trajanje gradnje skupaj z načrtovanjem omejeno na le 11 mesecev. 

Naj priporočim še nekaj istrskih destinacij, ki bodo v vas vzbudile mogoče prav toliko občudovanja kot čaščeni stari arhitekturni spomeniki iz agencijskih letakov: nedavno odprti velikopotezni hotel Lone v Rovinju, edini hotel na Hrvaškem z  visokoletečo oznako Design Hote (www.3lhd.com); šolski kompleks v Velikem Vrhu pri Puli, ki je bil po požaru prav tako zgrajen bliskovito, a premišljeno; Pastoralni centar Aula pape Ivana Pavla I na Trsatu (www.randic-turato.hr);  - če omenimo le javne stavbe in se omejimo na obalo hrvaške Istre. 

Hja, itinerarju pa bi zelo težko pridali kakršnokoli omembe vredno sodobno stavbo ali ureditev v slovenski Istri, ki se je dejansko zgradila. Medtem ko se lahko Izola, krasno ribiško mesto, ponaša z najmanj realizacijami glede na število narisanih projektov, arhitekturnih delavnic ter natečajev , se po ulicah starega mestnega jedra Kopra hodi po tlaku iz umetnega kamna, o gradbinski polomiji piranskih kiklopov pa tudi ne gre izgubljati besed. Naj na naši obali odprejo oči, če že imajo pogled na odprto morje. 

Janja Brodar
foto: Damir Fabjanić, arhiv birojev

objavljeno v reviji Polet 25.8.2011

    +

ZA LEPŠI DAN

STANOVANJE IN AVTO ZA MLADO DRUŽINO

Rezultat arhitekturne delavnice na temo STANOVANJA ZA MLADO DRUŽINO.
Na dvorišču Fakultete za arhitekturo.

COCO BEACH BAR - ZADNJI KRIK ARHITEKTURE

Privoščite si zgornji bar s spodnjim komadom.
Na Špici.

SAMO ŠE TOLE DO KONCA, POTEM PA NA KOLIZEJ

KLOPCA RONCHAMP

Opazka Alvarja Aalta: 
Kos pohištva, ki je del človekovega dnevnega okolja, se ne bi smel pretirano bleščati zaradi odboja svetlobe. Prav tako ne bi smel biti neprijeten kar zadeva zvok in absorpcijo zvoka in tako naprej. Kos pohištva, ki pride v najintimnejši stik s človekovom, naprimer stol, ne bi smel biti izdelan iz materialov, ki so preveč dobri prevodniki toplote.

Izdelali smo kos pohištva. Intimna klopca za enega RONCHAMP. 
Posvečeni seveda veste, za kaj gre.

Le Corbusier: Chapelle Notre-Dame-du-Haut de Ronchamp


material:
spodnji del - vidni beton, MB neznana
zgornji del - sušen hrast, premazan z lanenim oljem

Za poznavalce naprodaj!!!
Cena?
Sitnica*
Pokliči 031 62 55 19

*malenkost - po Alan Fordu

foto: Tomi Tršar

RAZSTAVA

V neposredni bližini KUD-a (začel se je TRNFEST), se nahaja rajski vrt kot iz Alamuta, ob vrtu pa še nova galerija. Razstavlja izjemno prijazen iraški slikar, krajinski arhitekt, avtor vrta in lastnik galerije Arkan Al Nawas. Kako dobro boste rekli, pa še orientalski čaj lahko dobite. Priporočam. Med drugim smo tam opazili tudi znano arhitektko Tino Hočevar. 

MOJE SANJE ... NOVO STANOVANJE2

Ulala, sem opazil objavo na archdaily. 
Novo stanovanje, čestitamo!!! Seveda zavidamo.
Kurac, kurac. To zadnje ni to, kar mislite da je. Razumejo samo povabljeni.

Pa še en recept avtorja arhitekture:

NA VOLJO TUDI V HD VERZIJI!

MOJE SANJE ... NOVO STANOVANJE.

Čisto nova hiša. Še zavita v papir. Zavidamo jim.