Ne berem forumov.

Včasih jih naključno prelistam in hitro zbežim drugam. Nestrpnost in druga negativna čustva, ki se po par komentarjih začnejo tu množit in hitro preplavijo osnovno temo, se mi zdijo ponižujoči do mene in sploh vseh. Postanem žalosten in žal včasih tudi sam negativno nastrojen.

O.K. oglasit sem se hotel predvsem zato, da sporočim svojo izkušnjo ob sodelovanju pri natečaju za islamski center. Mislim, da je bil to najlepši projekt, ki smo ga naredili v biroju. Pa ne samo zaradi končnega rezultata - projekta, ki smo ga naredili. Še bolj je bila namreč enkratna energija, ki se je vzpostavila v biroju: naloga, ki nas je vse navduševala z raziskovanjem, odkrivanjem teme, čutenjem, dojemanjem bistva arhitekture... in seveda zaradi enkratnih sodelavcev, ki smo skupaj tkali ta čudovit objekt.

Najbrž vas polno tega, te energije na razume. Žal. (z 'vas' sem mislil na forumovce)

Smo pa v začetku imeli idejo, da bi naredili dva projekta. Enega skladnega z razpisnimi pogoji in enega 'po naše'.

In tu bi bili malce provokativni, a hkrati, mislim, zelo na mestu, zelo zreli.

Želeli smo namreč predlagat, da se đamija umesti na gospodarsko razstavišče! Tam je tako rekoč že: imamo kupolo (velika razstavna dvorana), minaret pred njo (dimnik), vodnjak za obredno umivanje, številne spremljevalne objekte...

In ne samo to. Šli bi dalje. Na gospodarca, bi umestili še sinagogo, protestantsko in pravoslavno cerkev, pa seveda rimokatoliško in vzhodnjaška svetišča (žal jim ne vem imena).

Ustvarili bi Trg Miru, trg spoštovanja, razumevanja... skratka trg vere, upanja, ljubezni.

S tem bi bila Ljubljana morda nekaj posebnega, a ne v slabem, ampak v dobrem, mislim tudi v naprednem dojemanju družbe, kakršna postajamo, časa ki nas že obkroža, a ga še ne razumemo, nanj ne znamo prav reagirat.

Da se ne bo kdo ustrašil: ta sožitja se že dogajajo. Eden od sodelavcev nas je v začetku septembra za par dni zapustil. Bil je eden treh slovenskih predstavnikov na nekakšni balkanski konferenci o medreligijskem sožitju na Ohridu; s strani rimokatoliške cerkve, da ne bo pomote. Nekje v cerkvenih krogih, teh togih, okostenelih organizmih, ta čas in te probleme že dojemajo in jih poskušajo reševat, dajat odgovore.

Čas v katerem živimo je kompleksen, včasih prehiter v razvoju, včasih se njegovih pojavnih oblik ustrašimo.

A punce in fantje! Bodimo korajžni, veseli in srčni. Vse bo fanj! Bog je z nami. Bodimo še mi, vedno in povsod z nami!

Uživajte! Januar je spet lep in dnevi se spet daljšajo.

Tomaž Čeligoj