STAVKAM !

Pred vrati tovarne
delavec na lepem zastane
lepo jutro ga je povleklo za suknjo
in ko se obrne
in zagleda sonce
oblo in rdeče
ki se na svinčenem nebu smeje
mu po domače
pomežikne
Hej kolega Sonce
a se ti ne zdi
da ni čisto pri pravi
kdor tak dan podari
lastniku in upravi?

Zapravljeni čas
Jacques Prevert

V podpro vsem samostojnim arhitektom.
Če kdaj stavkajo.

NUK II

Še točno 48 ur je do oddaje natečaja.
Zmatran sem.

ali kot pravi OMA:

'BIGNESS IS THE ULTIMATE ARCHITECTURE'

I don't want your millions, mister - The Almanac Singers
Himna krize iz tridesetih let.
S klikom na gornji napis.

EKODOMIŠLJIJA

Arhitekti ne kreiramo zidov, stropov in streh, temveč prazen prostor, ki se med njimi ustvarja. In nekaj praznega je silno težko prodati. Se pa, obratno, čedalje bolje prodaja vse s pridevnikom eko, zeleno, bio, pasivno. Le zakaj?

Ker se je ustvarilo mnenje, da so ti pridevniki objektivno merljivi. In kar se lahko izmeri, se lahko tudi proda - v tem primeru številke o porabljeni in privarčevani energiji. Zato je pasivna hiša sodobnemu Slovencu mnogo oprijemljivejši in bližji cilj kot pa dobra in lepa trajnostno zasnovana hiša. Lepote in dobrote se pač ne da izmeriti prav enostavno, pa tudi nista zakonsko predpisani tako kot varčevanje z energijo.

Ravno tu pa se moramo vprašati, koliko smo zares varčni. Novi Pravilnik o učinkovti rabi energije v stavbah od projekta sicer zahteva nizke obratovalne stroške že zgrajene hiše, vendar le-ti niso edino zveličavno merilo ekomorale. Poleg energije, ki je potrebna za obratovanje hiše, se bi morali nujno vprašati vsaj še o energiji, ki je potrebna za njen nastanek in nenazadnje tudi njen konec ali transformacijo. Narava nam bo izstavila račun, ki ga bomo na nek način morali plačati. A ko brskamo po naboru hiš v naši okolici, ki težijo k pasivnim standardom, se zdi, da nas od vsega eko- zanima predvsem eko-nomičnost. To pa pač ni dovolj za dobro arhitekturo, ki bi morala biti do narave spoštljivejša bolj celostno.   

Za primer: eno vodilnih svetovnih podjetij za trajnostno gradnjo Arup (so npr. soavtorji slavnega pekinškega olimpijskega bazena) se v svojih delih ravna po kar šestih načelih, začenši z ničnim ogljičnim odtisom. Potem pa sledijo še: 2. samooskrba z vodo, 3. uporaba recikliranih, lokalnih in lahko dosegljivih/razgradljivih materialov (kamor sodi tudi fleksibilnost glede uporabe) 4. klimatske spremembe, 5. pozitiven vpliv in doprinos lokalni skupnosti in njenem grajenem okolju, ter 6. dejanska trajnostna uporaba stavb.  O Arup-u, ki z 90 pisarnami deluje v kar 30 državah, je pred nedavnim izšla posebna izdaja znamenite strokovne revije a+u. V njej je predstavljenih 50 njihovih projektov, od afriških in kitajskih osnovnih šol do velemestnih poslovk. Žal pa se v uvodniku a+u skoraj opravičujoče izogne komentiranju njihove estetike. Očitno je tudi v svetu tehnološko uspešna trajnostna gradnja v kombinaciji z lepo arhitekturo pravzaprav še v povojih. O pasivni hiši namreč govorimo le kot o ogromni tehnološko napredni napravi, v kateri želimo doseči popolno izoliranost od okolice; in to ni prav. Človek je del narave in predvsem tudi duhovno bitje. Seveda je odlično, da se načrtuje pametno in ekološko, a ne smemo pozabiti na domišljijo in zdravo pamet.

Hiša v madridski La Floridi španskega Selgascano biroja je oboje: trajnostna in malo tudi pravljična. Svoje forme ne goji s transformacijo tradicionalnih stavbnih oblik, marveč se njen volumen povsem podreja lokaciji. Izhodišče za oblikovanje je bilo ohranitev prav vseh dreves na skoraj 3000 m2 velikem drevnatem zemljišču. Tudi med gradnjo se niso dotaknili niti enega – namesto tega pritlična hiša v obliki stroka pogumno zapleše med njimi. Kljub temu se to bivališče za štirišlansko družino ne trudi biti ponižno in vljudno. Uporabljeni so sodobni materiali v živahnih barvah, drevesa in hiša s kontrastom poudarjata drug drugega. 

 



















Zaradi rahlega padca terena je delno vtopljena v zemljo, s čimer izkorišča konstantno zemljino temperaturo: ta poleti hišo hladi, pozimi pa greje. Spalni in bivalni del sta ločena s prehodom ter višino in barvo strehe; oranžna na bivalnem in temno modra na spalnem delu je kritina iz recikliranih avtomobilskih gum. Nanjo so med strešnimi okni položene krožne blazine za sončenje in opazovanje krošenj in zvezd. Nezaglajene betonske stene kažejo vzorec lesenega opaža. Le-ta je bil po gradnji uporabljen za oblikovanje stopničaste zunanje terase z dostopom v center hiše.
Tudi notranjščina ni nič bolj konformistična kot zunanjost. Tla so zopet iz barvne reciklirane gume, kovinski kamin nenavadnih slokih oblik so zasnovali arhitekti, ostalo pohištvo pa je eklektična mešanica oblikovalskih kosov 20. st. iz druge roke. V okolici so zasadili dodatnih 200 dreves, da bi zemljina pljuča še okrepili. Ko bodo zrasla ta, bo hiša res postala skrito gozdno svetišče. Stavba je nenavaden primer trajnostne gradnje, ki nam kaže, kako lahko koncept ohranjanja narave pripelje do dobrega in progresivnega dizajna.         

Arhitekti in investitorji, pogumno in previdno. Ne zaupajmo le visoki tehnologiji in popolni izoliranosti od okolice. Ne bodimo le pasivni in prisilno prezračeni. Zveni prav grdo, kajne? Poiščimo dobre strani lokacije in uporabimo lokalne vire.  Premislimo, kateri od eko-ukrepov v gradnji so res ekologični in kateri le diktirani s strani eko-nomistov. Pustimo malo prostora domišljiji in sproščenosti. V Twainovih Prigodah Toma Sawyerja simpatični pobalin Huck Finn takole razloži popolnost: čeprav neudobno, raje živi potepuško življenje, kot pa da prenočuje pri svoji snažni in polikani teti. Na njenih rjuhah namreč ni nobenega madeža, h kateremu bi se ponoči lahko stisnil.

Janja Brodar

objavljeno v reviji Polet 16.02.2012

DOMOVI, KJER NISEM BILA

Dobil sem vabilo na otvoritev razstave fotografskega projekta iz vsaj šestih različnih virov. Bo treba iti.
Danes ob 18.00 pri Anselmi na Židovski ulici 6 v Ljubljani.

 
















Domovi, kjer nisem bila je kolektivni fotografski projekt, ki se osredotoča na človekovo razumevanje doma. Projekt se je začel na pobudo arhitektke Anje Planišček v enem od revnih barakarskih predmestij Johannesburga v Južnoafriški republiki leta 2010 in nadaljeval leto kasneje v ljubljanskem naselju Rakova jelša. V projektu so vlogo avtorjev fotografij prevzeli prebivalci lokalnih skupnosti - prebivalci Magagule Heights Townshipa pri Johannesburgu in učenci Osnovne šole Livada na Rakovi jelši, ki so s fotoaparati za enkratno uporabo fotografirali svoje domove. Razstava bo predstavila izbor fotografij, ki so nastale v obeh krajih.

BURJA

Sporoča kolega Ivan Juretić iz Reke:

"Te dni je bilo komično. Naredil sem nekaj fotodokumentacije. Burja je spucala predvsem smeti. Vse je šlo v Italijo. Načeloma naj se človek ne bi veselil tuji nesreči ampak kadar vidim, da je odnesla kakšno veliko črko, ali še boljše, vse črke z reklamo vred kakšni banki ali zavarovalnici, nujno mi pride na smeh.

Čudite se in uživajte kjer koli že bili."

Čudimo se. In uživaj. Ne more več dolgo trajati.
Pa res lepa hvala za slike.

THE UMBILICAL BROTHERS

Recept za dobro arhitekturo: 
obvladovanje vsaj dveh dimenzij, domišljija in vsaj malo humorja.

To nedeljo v SiTi Teatru.

WONDERLAND - MANUAL FOR EMERGING ARCHITECTS

Izšel je novi prenovljeni kultni wonderland priročnik za arhitekte  
o tem, kako 'zanositi' svojo arhitekturno prakso danes.
Nujno, nujno............vsaj zato, ker ima tako lepo grafiko.

GOOGLE > PLEČNIK

Danes ima Plečnik rojstni dan. Google je to opazil.

Navodila za uporabo: napis je hkrati tudi You Tube komad, 

če je le premakneš miško na kvadrat in klikneš. Zastonj.

BIVAK POD SKUTO

Večkrat naletim na pripombo, da je kakšna hiša navadna kocka.
Pa še res je. In to je v resnici tudi vse, kar rabite. 
Preverjeno ta vikend. Prespali v bivaku pod Skuto. Pri minus 17. 
Neprecenljivo.

Ne berem forumov.

Včasih jih naključno prelistam in hitro zbežim drugam. Nestrpnost in druga negativna čustva, ki se po par komentarjih začnejo tu množit in hitro preplavijo osnovno temo, se mi zdijo ponižujoči do mene in sploh vseh. Postanem žalosten in žal včasih tudi sam negativno nastrojen.

O.K. oglasit sem se hotel predvsem zato, da sporočim svojo izkušnjo ob sodelovanju pri natečaju za islamski center. Mislim, da je bil to najlepši projekt, ki smo ga naredili v biroju. Pa ne samo zaradi končnega rezultata - projekta, ki smo ga naredili. Še bolj je bila namreč enkratna energija, ki se je vzpostavila v biroju: naloga, ki nas je vse navduševala z raziskovanjem, odkrivanjem teme, čutenjem, dojemanjem bistva arhitekture... in seveda zaradi enkratnih sodelavcev, ki smo skupaj tkali ta čudovit objekt.

Najbrž vas polno tega, te energije na razume. Žal. (z 'vas' sem mislil na forumovce)

Smo pa v začetku imeli idejo, da bi naredili dva projekta. Enega skladnega z razpisnimi pogoji in enega 'po naše'.

In tu bi bili malce provokativni, a hkrati, mislim, zelo na mestu, zelo zreli.

Želeli smo namreč predlagat, da se đamija umesti na gospodarsko razstavišče! Tam je tako rekoč že: imamo kupolo (velika razstavna dvorana), minaret pred njo (dimnik), vodnjak za obredno umivanje, številne spremljevalne objekte...

In ne samo to. Šli bi dalje. Na gospodarca, bi umestili še sinagogo, protestantsko in pravoslavno cerkev, pa seveda rimokatoliško in vzhodnjaška svetišča (žal jim ne vem imena).

Ustvarili bi Trg Miru, trg spoštovanja, razumevanja... skratka trg vere, upanja, ljubezni.

S tem bi bila Ljubljana morda nekaj posebnega, a ne v slabem, ampak v dobrem, mislim tudi v naprednem dojemanju družbe, kakršna postajamo, časa ki nas že obkroža, a ga še ne razumemo, nanj ne znamo prav reagirat.

Da se ne bo kdo ustrašil: ta sožitja se že dogajajo. Eden od sodelavcev nas je v začetku septembra za par dni zapustil. Bil je eden treh slovenskih predstavnikov na nekakšni balkanski konferenci o medreligijskem sožitju na Ohridu; s strani rimokatoliške cerkve, da ne bo pomote. Nekje v cerkvenih krogih, teh togih, okostenelih organizmih, ta čas in te probleme že dojemajo in jih poskušajo reševat, dajat odgovore.

Čas v katerem živimo je kompleksen, včasih prehiter v razvoju, včasih se njegovih pojavnih oblik ustrašimo.

A punce in fantje! Bodimo korajžni, veseli in srčni. Vse bo fanj! Bog je z nami. Bodimo še mi, vedno in povsod z nami!

Uživajte! Januar je spet lep in dnevi se spet daljšajo.

Tomaž Čeligoj

VREDNOST NEPREMIČNIN

Pobrskal sem po spletnem prostorskem portalu RS, kjer vrednotijo slovenske nepremičnine. Kar tako, da vidim kakšno hišo si danes, v letu krize, arhitekt lahko privošči. In sem jo našel.

Naslov stavbe	Vrhnika, Na klancu 1
Neto tlorisna površina stavbe (m2)	31,00
Površina zemljišča pod stavbo (m2)	62,00
Dejanska raba stavbe	STANOVANJSKA
Število etaž	2
številka pritlične etaže	2

Vrednost nepremičnine je 56.894 € 

Na hiši je spominska plošča z besedilom:

V borni koči, ki je stala
na temelju te hiše, se je
krojaču Jožetu Cankarju
in Neži, roj. Pivk, dne 10.
maja 1876 rodil kot osmi
od dvanajstero otrok

I V A N C A N K A R
slovenski pisatelj.

Rojstna hiša Ivana Cankarja je primer bivanja revnejše družine ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja. (Wikipedia). Lepa. Zdi se mi, da se je tudi v 21. stoletju marsikdo ne bi branil.

FESTIVALI 2012

Predstavljamo vam leto 2012, kakor ga izrišejo festivali v Sloveniji.
Infografiko je izdelala ekipa Culture.si pri Ljudmili s pomočjo Jureta Čuhaleva.

SVETLOBNI STOLP

POZOR, PONOVITEV V PETEK 20.01.2012 
V SLOVENJ GRADCU V OKVIRU EPK!

KLIK NA SLIKO!

Dragi Plečnik, tvoja dela so naš navdih.

O Plečniku ve vsak otrok, da je največji slovenski arhitekt.  Pa sem kljub temu prepričana, da bi se našel celo prenekateri študent arhitekture, ki niti ne ve niti ne čuti kaj več od tega. Plečnik je namreč tako samoumeven, da se med izobraževanjem kar izmuzne in hočeš nočeš je njega odkrivanje prepuščeno nam samim. A kakšno odkritje je to! To je arhitektura s toliko duhovitosti in skrivnostnosti, s toliko aluzijami  na najbolj neverjetne stvari, da nas enostavno mora premakniti iz otopelosti potrošnega gradbinskega vsakdana in nam povrniti zaupanje v moč umetnosti, arhitekture.

V splošnem vzdušju evropske moderne (med svetovnima vojnama), ko je ornament začel veljati za zločin in je za počelo arhitekture veljalo, da naj oblika sledi funkciji in da je hiša stroj za bivanje, je Plečnik svoja dela opremljal z nešteto presenetljivimi kombinacijami in parafrazami klasičnih arhitekturnih elementov kot so stebri, balustri, piedestali, kapitlji, venci, piramide, oboki ipd, in ti so se mešali še z elementi slovenske ljudske folklore. Pa vendar so njegova dela dejansko zelo moderna v smislu jasnosti ter velikopoteznosti prostorskih zasnov, in bi bila kaj težko sprejeta med ljudmi, če ne bi bila ovita v predelan historični jezik. Pa še ta je bil dejansko uporabljen na povsem moderen način, klasične elemente je namreč sestavljal tako, da je kršil vsa pravila. Smešno je, da se danes sklicujejo na njega tisti, ki želijo uveljavljati svoje konservativne ideje, ko pa je bil zagotovo najpredrznejši slovenski arhitekt - v dobrem smislu: bil je duhovit in duhoven hkrati. Poglejmo nekaj primerov uporabe stebra, ob katerih se morate nasmehniti.  

Ko se človek za lutkovnim gledališčem poleti vzpne na ljubljanski grajski grič, lahko čez krošnje dreves uzre enormno dolgo belo gradbeno potezo, kakršne si v mestnem središču med drobno strukturo srednjeveških hiš ne bi upal načrtovati noben današnji urbanist. To so Tržnice! A ker je ta poteza speljana ob reki in opremljena s kolonado parafraziranih klasičnih stebrov, se je usedla v srce nekaterih manj naprednih tako zelo, da je kar ne bi dali...

Bržčas bi se omenjenim pobudam o konzerviranju tržnice Plečnik smejal – že v svojem času je na primer tožil, da »današnjemu Ljubljančanu ni nič neznosnejše kot jasna monumentalna linija – odtod sovraštvo rimskemu zidu«. Le-tega je prenovil na zopet zelo svojstven način.. Največji poudarek prenove je na zid nasajena in nekdaj s travno rušo prerasla piramida. Vanjo je vsekana votlina za obokani prehod, zaključena s portalom s strebroma, ki podpirata lok, a namesto da bi rastla iz tal, stojita v zraku (na konzolnih podporah). Tako ne le, da ne pomagata držati piramide, celo obtežujeta jo! Pomislite, da bi vam arhitekt predlagal kaj tako nelogičnega! 

Ob pozornem opazovanju se boste strinjali, da je steber, ki služi nečemu bolj nedoumljivemu kot le vertikalnemu podpiranju kake preklade, v njegovih delih pravzaprav stalnica - tudi v Križankah je denimo takšen, ki nima nič ne spodaj ne zgoraj. Kdor zna pač zna. 

Na primer ustvariti sakralen in domač ambient, kot je tisti v Bogojini, ko je glavni poudarjeni podporni steber postavljen izven centra, kar ustvarja nerazumljivo in mistično asimetrijo. Če nepravilno  geometrijo arhitekt uporabi danes, 80 let kasneje, mu še vedno marsikdaj očitajo, da je preveč moderen in neurejen. Vrnimo se k stebrom. Poglejte si tistega na stopnišču ob filharmoniji, ki v vlogi kandelabra hudomušno nagovarja mimoidoče. Na obeh straneh je voluta jonskega kapitela zamišljena kot vreteno, iz katerega se odvija svetilka. Vas na kaj spominja?

Napnite oči in primerom ne bo konca. Z vsemi pa bi rada spomnila na to, kar Krečič navaja v svoji monografiji o Plečniku: »Elektrifikacija, inštalacija, kanalizacija in vsa navlaka današnje civilizacije ne rešuje današnje umetniške stiske,« je govoril in se pritoževal nad preveliko nagnjenostjo k treznosti in utilitarnosti, nad pomanjkanjem fantazije med Slovenci in se zavzemal za aristokracijo, za novo aristokracijo duha, ki more naročati in zna uživati v umetniških delih in ji prav zato nalaga posebno odgovornost pred narodom.

In ta odgovornost je danes tudi na nas, ko se želimo izvleči iz trenutne krize. Če mislimo, da nas iz nje ponesejo le uporabnost, produktivnost, donosnost, učinkovitost in kar je še podobnega, se motimo. Nesporna veličina Plečnikovih del, ki so vse prej kot le racionalna, je dokaz za to. Morda je prav tistim, ki tega še vedno niso uvideli, namenjen opisani kandelaber ob gledališki stolbi pri parku Zvezda.  

Janja Brodar

objavljeno v reviji Polet 8.12.2011