TOLE MI SPOROČA KOLEGA ARHITEKT

V Sloveniji je bilo v arhitekturnem projektiranju v letu 2011/12 za 42 milijonov evrov poslov, kar je približno 30 tisoč evrov na arhitekta ali odstotek vrednosti vseh naložb pri nas. Ker so vlagatelji propadli ali pa težko finančno podprejo naložbe, so se te v gradnje stavb in urejanje krajine pri nas ustavile. Leta 2012 se je obseg gradbeništva v Sloveniji skrčil za 29 odstotkov. Arhitekti so po podatkih zavoda za zaposlovanje postali eni najmanj zaposljivih strokovnjakov. Plače arhitektov so se v Sloveniji s 25 tisoč evrov bruto leta 2010 znižale na 15 tisoč evrov leta 2012.

Več kot polovica naložb so zasebne hiše, individualni naročniki pomenijo 45 odstotkov naložb. Največ javnih naložb je na Danskem, Finskem in Švedskem, najmanj v Grčiji, Litvi in na Portugalskem. V Sloveniji so javni vlagatelji le tretjina vseh naročnikov. Med državami EU, kjer so arhitekti izrazili največ pesimizma, je tudi Slovenija, kjer je polovica arhitektov predvidela zmanjšanje obsega dela.

BOLJE BO.

ČIN

NI ŠE ODSTOPIL

Soundtrack k napisu pa Willie Nelson in Toots Hibbert.
S klikom na sliko.

DANES V DELU

Bravo Krištof 
LINK

PAHOR - PLEČNIK

ZA SOUNDTRACK PA SEVEDA TA ISTI KOMAD.
S KLIKOM NA NAPIS.

Saj bo sobota 14.,
za glasbeno podlago pa klik na sliko...

ŠE JE UPANJE.

Nogomet je preprosta igra: 22 moških se podi za žogo 90 minut in na koncu zmagajo Nemci.

(Gary Lineker po porazu v polfinalu svetovnega pokala leta 1990)

Natečaj je preprosta stvar: 120 ekip dela na svojih predlogih 2 meseca in na koncu zmagajo Bevk Perovič arhitekti. 

(Tomaž Krištof po porazu na natečaju za NUK-2 leta 2012)

 

 

Otvoritev razstave natečajnih rešitev za natečaj NUK II bo v torek, 10. julija 2012, ob 16.00 uri v kompleksu Tobačne, Tobačna ulica 5, Ljubljana.

Na letošnjem evropskem prvenstvu v nogometu so zmagali Španci. Nemci so bili četrti.

SOMEBODY THAT I USED TO KNOW

Berem knjigo Boštjana M. Zupančiča Prva od suhih krav. Razlaga trenutno stanje in pogled v prihodnost, ki naj bi bila zaskrbljujoča. Še več, prava katastrofa, novi srednji vek. Nimamo šans, smo že vse zajebali. Me kar zaskrbi za mojo malo Jagodo.

Potem pa malo surfam na You Tube.
In naletim na ta komad:

 

potem pa najdem še to verzijo all in one

pa zbor

parodija

 

pa to the police verzijo

 

ta je res dobra

pa likovno, lezbično, fantovsko, v avtu, v parku pa še 50 drugih. Ne neha se. Čekitaut.
Ena izjemna kreativnost. In to isto opažam tudi drugje. V arhitekturi naprimer. Kar bruha. 
In je spet vse v redu. 
'Lepota bo rešila svet' - Dostojevski.
Knjigo pa vseeno priporočam.

JUTRI JE ŠE EN DAN

Vsak dan bi objavil eno dobro slovensko hišo.
Nemogoče.
Mogoče eno na teden?
Ni šans. Jih ni.
Na mesec?


V dnevnem časopisju pa vsak dan berem, kako je nekdo nekaj prenakazal, malverzacije, podkupnine, razne vrednosti za katere lastnik ne ve, kako so se pojavile pri njem, podpisi na pogodbah, ki dokazujejo poneverbe, za katere avtor meni, da to niso njegovi, pa razni bivši predsedniki uprav...omogočil ugodno prodajo...postal njen solastnik...
Vsak dan.

in s klikom na sliko
BORGHESIA: NI UPANJA, NI STRAHU

Treba je vzeti nek skoraj nedosegljiv ideal in ga doseči s preprostimi sredstvi

NUK II

And what did you hear, my blue eyed son? 

And what did you hear, my darling young one? 

Evo, kamor sem šel, povsod se je govorilo, da so zmagali Bevk Perović.
Kocka je padla. 
1. nagrada gre njim.
Čestitke!

Vsem ostalim v tem kriznem letu pa poje Bob Dylan: 

And it's a hard, and it's a hard, it's a hard, it's a hard

And it's a hard rain's a gonna fall.

STAVKAM !

Pred vrati tovarne
delavec na lepem zastane
lepo jutro ga je povleklo za suknjo
in ko se obrne
in zagleda sonce
oblo in rdeče
ki se na svinčenem nebu smeje
mu po domače
pomežikne
Hej kolega Sonce
a se ti ne zdi
da ni čisto pri pravi
kdor tak dan podari
lastniku in upravi?

Zapravljeni čas
Jacques Prevert

V podpro vsem samostojnim arhitektom.
Če kdaj stavkajo.

NUK II

Še točno 48 ur je do oddaje natečaja.
Zmatran sem.

ali kot pravi OMA:

'BIGNESS IS THE ULTIMATE ARCHITECTURE'

I don't want your millions, mister - The Almanac Singers
Himna krize iz tridesetih let.
S klikom na gornji napis.

EKODOMIŠLJIJA

Arhitekti ne kreiramo zidov, stropov in streh, temveč prazen prostor, ki se med njimi ustvarja. In nekaj praznega je silno težko prodati. Se pa, obratno, čedalje bolje prodaja vse s pridevnikom eko, zeleno, bio, pasivno. Le zakaj?

Ker se je ustvarilo mnenje, da so ti pridevniki objektivno merljivi. In kar se lahko izmeri, se lahko tudi proda - v tem primeru številke o porabljeni in privarčevani energiji. Zato je pasivna hiša sodobnemu Slovencu mnogo oprijemljivejši in bližji cilj kot pa dobra in lepa trajnostno zasnovana hiša. Lepote in dobrote se pač ne da izmeriti prav enostavno, pa tudi nista zakonsko predpisani tako kot varčevanje z energijo.

Ravno tu pa se moramo vprašati, koliko smo zares varčni. Novi Pravilnik o učinkovti rabi energije v stavbah od projekta sicer zahteva nizke obratovalne stroške že zgrajene hiše, vendar le-ti niso edino zveličavno merilo ekomorale. Poleg energije, ki je potrebna za obratovanje hiše, se bi morali nujno vprašati vsaj še o energiji, ki je potrebna za njen nastanek in nenazadnje tudi njen konec ali transformacijo. Narava nam bo izstavila račun, ki ga bomo na nek način morali plačati. A ko brskamo po naboru hiš v naši okolici, ki težijo k pasivnim standardom, se zdi, da nas od vsega eko- zanima predvsem eko-nomičnost. To pa pač ni dovolj za dobro arhitekturo, ki bi morala biti do narave spoštljivejša bolj celostno.   

Za primer: eno vodilnih svetovnih podjetij za trajnostno gradnjo Arup (so npr. soavtorji slavnega pekinškega olimpijskega bazena) se v svojih delih ravna po kar šestih načelih, začenši z ničnim ogljičnim odtisom. Potem pa sledijo še: 2. samooskrba z vodo, 3. uporaba recikliranih, lokalnih in lahko dosegljivih/razgradljivih materialov (kamor sodi tudi fleksibilnost glede uporabe) 4. klimatske spremembe, 5. pozitiven vpliv in doprinos lokalni skupnosti in njenem grajenem okolju, ter 6. dejanska trajnostna uporaba stavb.  O Arup-u, ki z 90 pisarnami deluje v kar 30 državah, je pred nedavnim izšla posebna izdaja znamenite strokovne revije a+u. V njej je predstavljenih 50 njihovih projektov, od afriških in kitajskih osnovnih šol do velemestnih poslovk. Žal pa se v uvodniku a+u skoraj opravičujoče izogne komentiranju njihove estetike. Očitno je tudi v svetu tehnološko uspešna trajnostna gradnja v kombinaciji z lepo arhitekturo pravzaprav še v povojih. O pasivni hiši namreč govorimo le kot o ogromni tehnološko napredni napravi, v kateri želimo doseči popolno izoliranost od okolice; in to ni prav. Človek je del narave in predvsem tudi duhovno bitje. Seveda je odlično, da se načrtuje pametno in ekološko, a ne smemo pozabiti na domišljijo in zdravo pamet.

Hiša v madridski La Floridi španskega Selgascano biroja je oboje: trajnostna in malo tudi pravljična. Svoje forme ne goji s transformacijo tradicionalnih stavbnih oblik, marveč se njen volumen povsem podreja lokaciji. Izhodišče za oblikovanje je bilo ohranitev prav vseh dreves na skoraj 3000 m2 velikem drevnatem zemljišču. Tudi med gradnjo se niso dotaknili niti enega – namesto tega pritlična hiša v obliki stroka pogumno zapleše med njimi. Kljub temu se to bivališče za štirišlansko družino ne trudi biti ponižno in vljudno. Uporabljeni so sodobni materiali v živahnih barvah, drevesa in hiša s kontrastom poudarjata drug drugega. 

 



















Zaradi rahlega padca terena je delno vtopljena v zemljo, s čimer izkorišča konstantno zemljino temperaturo: ta poleti hišo hladi, pozimi pa greje. Spalni in bivalni del sta ločena s prehodom ter višino in barvo strehe; oranžna na bivalnem in temno modra na spalnem delu je kritina iz recikliranih avtomobilskih gum. Nanjo so med strešnimi okni položene krožne blazine za sončenje in opazovanje krošenj in zvezd. Nezaglajene betonske stene kažejo vzorec lesenega opaža. Le-ta je bil po gradnji uporabljen za oblikovanje stopničaste zunanje terase z dostopom v center hiše.
Tudi notranjščina ni nič bolj konformistična kot zunanjost. Tla so zopet iz barvne reciklirane gume, kovinski kamin nenavadnih slokih oblik so zasnovali arhitekti, ostalo pohištvo pa je eklektična mešanica oblikovalskih kosov 20. st. iz druge roke. V okolici so zasadili dodatnih 200 dreves, da bi zemljina pljuča še okrepili. Ko bodo zrasla ta, bo hiša res postala skrito gozdno svetišče. Stavba je nenavaden primer trajnostne gradnje, ki nam kaže, kako lahko koncept ohranjanja narave pripelje do dobrega in progresivnega dizajna.         

Arhitekti in investitorji, pogumno in previdno. Ne zaupajmo le visoki tehnologiji in popolni izoliranosti od okolice. Ne bodimo le pasivni in prisilno prezračeni. Zveni prav grdo, kajne? Poiščimo dobre strani lokacije in uporabimo lokalne vire.  Premislimo, kateri od eko-ukrepov v gradnji so res ekologični in kateri le diktirani s strani eko-nomistov. Pustimo malo prostora domišljiji in sproščenosti. V Twainovih Prigodah Toma Sawyerja simpatični pobalin Huck Finn takole razloži popolnost: čeprav neudobno, raje živi potepuško življenje, kot pa da prenočuje pri svoji snažni in polikani teti. Na njenih rjuhah namreč ni nobenega madeža, h kateremu bi se ponoči lahko stisnil.

Janja Brodar

objavljeno v reviji Polet 16.02.2012