PAHOR - PLEČNIK

NASPROTJA SE PRIVLAČIJO

Da se bo jedlo in pilo tri noči, med nami pa se bodo sukale s kraguljčki okrašene trebušne plesalke in nam ponujale vodno pipo, bi morda pričakoval turist, ki je nekoč v enem dnevu videl grand bazar, sultanovo palačo in modro mošejo, zvečer pa se napil rakije v glasnem vzdušju 'prave orientalske' restavracije. Sama sem pač vedela, da je takšen orientalizem bolj prodajni hit za turiste. In da bo turško-nemška poroka, ki se naj bi odvila popoldne na ladji po Bosporju, zvečer pa nadaljevala v mestni restavraciji v centru Istanbula, daleč od mistike Tisoč in ene noči. A me Turčija tudi tokrat ni pustila na cedilu, vsaj kar se presenečenj tiče: bil je to prvi žur v mojem življenju, na katerega sem prišla točno – in zamudila.

Displej v pristanišču je kazal dve minuti čez štiri, jaz pa nisem mogla verjet svojim ušesom. Nevesta, Nemka, mi je po mobitelu pojasnila, da je ladja izplula ob štiri nula nula in tiste, ki so se druščini pridružili ob naročeni četrti uri v pristanišču, pač pustila na obali. 'Is this some kind of joke?' je izdavila ena, ki je prej nisem poznala. Hja, če naročiš svatom, naj pridejo ob štirih v pristanišče potniških ladij petnajstmilijonskega mesta, moraš pa res globoko verjet v previdnost svojih gostov, da za isto uro veliš kapitanu, naj izpluje. Mar pričakuješ, da bodo svatje za vsak slučaj prišli že uro prej iskat pravo ladjo in potem ključno sekundo skočili na krov?!

Kaj hočemo, to je to. Ostali smo ostali na suhem. V glavnem prijatelji mladoporočencev iz skupnih istanbulskih študentskih časov. Prileteli z novimi družinskimi člani iz Slovenije, Gruzije, Indije, Francije in Nemčije. V svilenih oblekah, z rožami, darili in dojenčkom smo zbegano stali na razrukanem betonu pristanišča Iskele. Ladijske hupe so trobile, carigrajski galebi krakali, pripravljalo se je k popoldanski nevihti. Nemočno smo pogledovali okoli in se po bizarnem povpraševanju  mimoidočih 'are you here for the wedding, too? Well, you're late' – nekako prepoznali med sabo. In si mislili, še dobro, da nisem jaz edini bedak, ki je pripotoval tako daleč, potem pa zamudil poroko. 

Tradicionalni turški dan za poroke je petek in tistega sta za svoj 'da' izbrala tridesetletna Nemka in Turek – natančneje Kurd. Njuna veza se je začela pred leti, ko je ona leto dni preživela kot tuja študentka antropologije na eni od istanbulskih univerz. Po zaključeni izmenjavi njena vrnitev v Nemčijo ni dolgo trajala. Kmalu se je preselila nazaj v Istanbul in skupaj sta najela veliko stanovanje, v katerem sem bila nekaj mesecev njuna sostanovalka. On je glasbenik, igra tradicionalno kurdsko brenkalo saz. Več let svoje kariere je preživel v Nemčiji, kar je njuno začetno komunikacijo močno olajšalo – angleško namreč ni znal, saj zaradi slabega javnega šolstva celo mladi Turki ne obvladajo tujih jezikov. Tudi sama sem bila tedaj primorana, da končno enkrat, 1300 km vzhodno od doma, obnovim srednješolsko znanje nemščine. To je bil uvodni korak k spoznanju te presenetljive turško-nemške prepletenosti, ki jo je v Istanbulu čutiti na vsakem koraku. Nihče ne ve, zakaj se ta dva silno različna naroda tako čudno privlačita.

In tudi tistega poročnega petka smo zamudniki vzrok nastale situacije politično nekorektno poiskali v tem odnosu, rekoč, mora bit pa res razburljiv, če smo mi zdaj tu. Ja, neke vrste šala. In smo jo tako tudi vzeli. V parku čakali, da se ladja vrne z dveurnega izleta. Po njem naj bi se namreč vsi skupaj odpravili na ohcet v nek tipični kafič v petem nadstropju na Taximu. Ker še žur zamudit bi bilo pa res bizarno! Hvala bogu nam je bilo naročeno, naj na ladjo prinesemo alkohol po svojem okusu, češ, v Turčiji je le-ta slab in drag, bo pa na ladji pripravljen led za ohladitev. In tako smo na klopci degustirali slovensko, gruzijsko in francosko vino ter turški efes iz najbližje trgovinice. Ko je začelo pršiti, smo se pomaknili pod platneno tendo obalnega kafiča in podnjo doživeli najhujšo in najdaljšo majsko nevihto, kar jo Istanbulčani pomnijo. Nebo je bilo črno, po tleh je drla voda, petmetrski valovi so butali v pomol in izničili delo slehrnega dežnika. Stiskali smo se proti centru mize in greli roke z žerjavico za vodno pipo. Čez fine obleke smo bratsko navlekli vse, kar smo premogli. V ekstremnih razmerah se prijateljstva ustvarjajo hitro! In otrok je kot ubit spal v vozičku, mašalah.V trušču vodnega razvrata smo si pripovedovali intimne zgodbe iz oddaljenih krajev in šele zaskrbljen klic Istanbulčana, pri katerem sem stanovala, me je spravil v realni čas: Janja, si ok? Ste lahko pristali z ladjo? Uf, Hasan, niti izpluli nismo. In malo sem že pijana.

Na srečo. Kajti romantična plovba se je s petdesetimi nemškimi sorodniki na krovu iztekla vse prej ko romantično (oni niso zamudili, ker so se mladoporočencema pridružili že v mestu – so že vedeli zakaj). O kakem razgledu 'glejte, tu je Azija, tu pa Evropa' ni bilo ne duha ne sluha, veter, dež, valovi, sunkovito zibanje, slabost. Zasilno so pristali na nekem drugem koncu obale in se spravili v mestni avtobus proti Taximu. Voda, ki je drla po strmih istanbulskih klancih, je spodkopavala kolesa, avtobusu je zdrsavalo, in med majanjem je zdrsnil navzdol. Brez hujše nesreče, a menda precej prestrašenim je vseeno uspelo prispeti v restavracijo, kjer smo se jim nakodrani od vlage slednjič le pridružili.

Taxim je istanbulski downtown. Stari center na drugi strani zaliva Zlati rog je rezerviran za banke in turiste in zvečer tam ni nikogar. Medtem ko novejši Taxim s slavno Istiklal ulico, na katero se na eno stran pripenja arty farty mondeni Cihangir, na drugo pa red light district Tarlabaše, ne umre do prve jutranje molitve, ko z glavne ceste avtomobili poberejo še zadnje transvestitske prostitute. Arhitektura na videz ni nič drugačna kot doma, vibracije pa. V prvem nadstropju sadjar, v drugem fotokopirnica, v tretjem disko, v četrtem restavracija in v petem strešna terasa za žur je vzorčni primer 'mešane rabe prostora'. V eni takih sta nas pričakala v klasično belo obleko napravljena nevesta in ženin, čigar številčna družina iz vzhoda Turčije poroki ni prisostvovala; ker so starši že stari, za ostale bi bil pa to prevelik finančni zalogaj. Neprimerljivo lažje pride Nemec v Istanbul kot domačin z vzhoda, ekonomija pač. Škoda!

Ob udarnih ritmih tradicionalne kurdske glasbe so se kot po ukazu hudo razvneli vsi Nemci. Sklepam, da zaradi neznanskih količin popitega alkohola.  Namreč: ker sem vmes skočila 'domov', da dam spat otroka, in se vrnila ob enajstih zvečer, je od vsega alkohola ostalo le še dva deci poljske vodke. Vsake toliko se je potem sicer pojavila buteljka vina, ki jo je prinesel novi prišlek, a je šla hitro kot je prišla. Vsaka dobra stvar je imela pač svoj ampak. Hrana je bila dobra in pekoča, a začuda brez slaščic. Muzika odlična, ples tudi, in če bi kateri od ženinovih prijateljev glasbenikov znal vsaj malo več angleško kot jaz turško, bi morda celo spoznala fajn ljudi. Ampak. Ob rani drugi uri ponoči, sredi najbolj energetičnega plesa, ko so mladi Kurdi s tako vnem plesali svoj kolo, da so se jim pridružili še najbolj zakravateni evropski strici, so prižgali luči in nas pospremili v dvigalo?! Konec, ende!

Na poti domov na stojnici kupim kilo jagod. Celo sadjar ima še odprto. Zmeniva se po turško, ko pa pogovor steče, preklopiva na nemščino. Da je nekaj let živel tam gor. In smo zopet pri turško-nemški navezi. Ki je povsod! Nemška ambasada v Istanbulu je oblegana bolj od najslavneše prodajalne baklav Guloglu v Kadikoyu (1000 kg jih prodajo na dan). Očitno se dogaja svojevrsten fenomen: lahko bi rekli, da Nemke vračajo udarec. Če so se Turki množično poselili na Nemškem, pa se zdaj Nemke množično izseljujejo in poročajo v Istanbul. Izmenjave nikdar ne ostanejo enostranske!

Pa še epilog: za darilo mladoporočencem sva se namenila prinest opečno rdeče prebarvanega originalnega Rexa, kultni stol oblikovalca Kralja. Rdeča je ženinova najljubša barva. Za prijatelja, pri katerem sva stanovala, pa neko veliko fotografijo z ljubezenskim motivom iz Ljubljane. Fotografijo sva Hasanu in njegovi ženi že prvi večer podarila in smo jo na steno dnevne sobe razkošnega stanovanja z razgledom za milijon dolarjev tudi obesili. Stola pa na poroko nisva nesla (na srečo, saj bi se še uničil v tistem nalivu), sva se pa dogovorila, da prideva na obisk čez par dni, ko se stvari umirijo. V soboto zvečer sva sama 'doma'. Prelepa stara steklena vrata, fine žametne zavese in olivno zelen kavč. Les, ki škripa in razgled, ki osvobaja. Iz škatle vzameva rexa, da preveriva, če je cel. Postaviva ga na ogromno čisto tanko perzijsko preprogo. Zapre nama sapo. Noro lepo izgleda. In potem je stol tam tisti večer, ko si skuhava mlad grah in popijeva kozarec turškega rdečega. Ostane tam čez noč. Zjutraj nanj kot na najbolj domačo stvar spleza naš mali otrok. Obema se po glavi plete ista misel. Rex sodi sem, na ta tepih, pred razgled na bosporski most in cihangirske strehe, ulico stran od Pamukove hiše. Kaj pa mladoporočenca? 

Na poroki sta nama zaupala, da bosta šla zdaj, ko je stanje z vizo malo lažje, poskusit živet v Nemčijo. In sigurno nista tako nora, da bi stol nosila s sabo na letalo. Midva pa nočeva, da konča v kaki prodajalni rabljenega pohištva za 20 lir v Bešiktašu. Okej. Ko greva na obisk, vzameva fotko in pustiva stol. Da ni to neko trapasto maščevanje za vse poročne peripetije? Bog ve, da ne. Pa saj dogodek je bil, ko potegneš črto, imeniten! Le stol in stanovanje si drug drugega zaslužita. Mladoporočencema neseva sliko s srčkom, katere sta zelo vesela.

V Sloveniji mi prijatelj Emir pojasni: ni za tistega, komur je namenjeno, ampak za tistega, komur je usojeno. 

 

Janja Brodar

objavljeno v reviji Polet 21.06.2012

EKODOMIŠLJIJA

Arhitekti ne kreiramo zidov, stropov in streh, temveč prazen prostor, ki se med njimi ustvarja. In nekaj praznega je silno težko prodati. Se pa, obratno, čedalje bolje prodaja vse s pridevnikom eko, zeleno, bio, pasivno. Le zakaj?

Ker se je ustvarilo mnenje, da so ti pridevniki objektivno merljivi. In kar se lahko izmeri, se lahko tudi proda - v tem primeru številke o porabljeni in privarčevani energiji. Zato je pasivna hiša sodobnemu Slovencu mnogo oprijemljivejši in bližji cilj kot pa dobra in lepa trajnostno zasnovana hiša. Lepote in dobrote se pač ne da izmeriti prav enostavno, pa tudi nista zakonsko predpisani tako kot varčevanje z energijo.

Ravno tu pa se moramo vprašati, koliko smo zares varčni. Novi Pravilnik o učinkovti rabi energije v stavbah od projekta sicer zahteva nizke obratovalne stroške že zgrajene hiše, vendar le-ti niso edino zveličavno merilo ekomorale. Poleg energije, ki je potrebna za obratovanje hiše, se bi morali nujno vprašati vsaj še o energiji, ki je potrebna za njen nastanek in nenazadnje tudi njen konec ali transformacijo. Narava nam bo izstavila račun, ki ga bomo na nek način morali plačati. A ko brskamo po naboru hiš v naši okolici, ki težijo k pasivnim standardom, se zdi, da nas od vsega eko- zanima predvsem eko-nomičnost. To pa pač ni dovolj za dobro arhitekturo, ki bi morala biti do narave spoštljivejša bolj celostno.   

Za primer: eno vodilnih svetovnih podjetij za trajnostno gradnjo Arup (so npr. soavtorji slavnega pekinškega olimpijskega bazena) se v svojih delih ravna po kar šestih načelih, začenši z ničnim ogljičnim odtisom. Potem pa sledijo še: 2. samooskrba z vodo, 3. uporaba recikliranih, lokalnih in lahko dosegljivih/razgradljivih materialov (kamor sodi tudi fleksibilnost glede uporabe) 4. klimatske spremembe, 5. pozitiven vpliv in doprinos lokalni skupnosti in njenem grajenem okolju, ter 6. dejanska trajnostna uporaba stavb.  O Arup-u, ki z 90 pisarnami deluje v kar 30 državah, je pred nedavnim izšla posebna izdaja znamenite strokovne revije a+u. V njej je predstavljenih 50 njihovih projektov, od afriških in kitajskih osnovnih šol do velemestnih poslovk. Žal pa se v uvodniku a+u skoraj opravičujoče izogne komentiranju njihove estetike. Očitno je tudi v svetu tehnološko uspešna trajnostna gradnja v kombinaciji z lepo arhitekturo pravzaprav še v povojih. O pasivni hiši namreč govorimo le kot o ogromni tehnološko napredni napravi, v kateri želimo doseči popolno izoliranost od okolice; in to ni prav. Človek je del narave in predvsem tudi duhovno bitje. Seveda je odlično, da se načrtuje pametno in ekološko, a ne smemo pozabiti na domišljijo in zdravo pamet.

Hiša v madridski La Floridi španskega Selgascano biroja je oboje: trajnostna in malo tudi pravljična. Svoje forme ne goji s transformacijo tradicionalnih stavbnih oblik, marveč se njen volumen povsem podreja lokaciji. Izhodišče za oblikovanje je bilo ohranitev prav vseh dreves na skoraj 3000 m2 velikem drevnatem zemljišču. Tudi med gradnjo se niso dotaknili niti enega – namesto tega pritlična hiša v obliki stroka pogumno zapleše med njimi. Kljub temu se to bivališče za štirišlansko družino ne trudi biti ponižno in vljudno. Uporabljeni so sodobni materiali v živahnih barvah, drevesa in hiša s kontrastom poudarjata drug drugega. 

 



















Zaradi rahlega padca terena je delno vtopljena v zemljo, s čimer izkorišča konstantno zemljino temperaturo: ta poleti hišo hladi, pozimi pa greje. Spalni in bivalni del sta ločena s prehodom ter višino in barvo strehe; oranžna na bivalnem in temno modra na spalnem delu je kritina iz recikliranih avtomobilskih gum. Nanjo so med strešnimi okni položene krožne blazine za sončenje in opazovanje krošenj in zvezd. Nezaglajene betonske stene kažejo vzorec lesenega opaža. Le-ta je bil po gradnji uporabljen za oblikovanje stopničaste zunanje terase z dostopom v center hiše.
Tudi notranjščina ni nič bolj konformistična kot zunanjost. Tla so zopet iz barvne reciklirane gume, kovinski kamin nenavadnih slokih oblik so zasnovali arhitekti, ostalo pohištvo pa je eklektična mešanica oblikovalskih kosov 20. st. iz druge roke. V okolici so zasadili dodatnih 200 dreves, da bi zemljina pljuča še okrepili. Ko bodo zrasla ta, bo hiša res postala skrito gozdno svetišče. Stavba je nenavaden primer trajnostne gradnje, ki nam kaže, kako lahko koncept ohranjanja narave pripelje do dobrega in progresivnega dizajna.         

Arhitekti in investitorji, pogumno in previdno. Ne zaupajmo le visoki tehnologiji in popolni izoliranosti od okolice. Ne bodimo le pasivni in prisilno prezračeni. Zveni prav grdo, kajne? Poiščimo dobre strani lokacije in uporabimo lokalne vire.  Premislimo, kateri od eko-ukrepov v gradnji so res ekologični in kateri le diktirani s strani eko-nomistov. Pustimo malo prostora domišljiji in sproščenosti. V Twainovih Prigodah Toma Sawyerja simpatični pobalin Huck Finn takole razloži popolnost: čeprav neudobno, raje živi potepuško življenje, kot pa da prenočuje pri svoji snažni in polikani teti. Na njenih rjuhah namreč ni nobenega madeža, h kateremu bi se ponoči lahko stisnil.

Janja Brodar

objavljeno v reviji Polet 16.02.2012

Dragi Plečnik, tvoja dela so naš navdih.

O Plečniku ve vsak otrok, da je največji slovenski arhitekt.  Pa sem kljub temu prepričana, da bi se našel celo prenekateri študent arhitekture, ki niti ne ve niti ne čuti kaj več od tega. Plečnik je namreč tako samoumeven, da se med izobraževanjem kar izmuzne in hočeš nočeš je njega odkrivanje prepuščeno nam samim. A kakšno odkritje je to! To je arhitektura s toliko duhovitosti in skrivnostnosti, s toliko aluzijami  na najbolj neverjetne stvari, da nas enostavno mora premakniti iz otopelosti potrošnega gradbinskega vsakdana in nam povrniti zaupanje v moč umetnosti, arhitekture.

V splošnem vzdušju evropske moderne (med svetovnima vojnama), ko je ornament začel veljati za zločin in je za počelo arhitekture veljalo, da naj oblika sledi funkciji in da je hiša stroj za bivanje, je Plečnik svoja dela opremljal z nešteto presenetljivimi kombinacijami in parafrazami klasičnih arhitekturnih elementov kot so stebri, balustri, piedestali, kapitlji, venci, piramide, oboki ipd, in ti so se mešali še z elementi slovenske ljudske folklore. Pa vendar so njegova dela dejansko zelo moderna v smislu jasnosti ter velikopoteznosti prostorskih zasnov, in bi bila kaj težko sprejeta med ljudmi, če ne bi bila ovita v predelan historični jezik. Pa še ta je bil dejansko uporabljen na povsem moderen način, klasične elemente je namreč sestavljal tako, da je kršil vsa pravila. Smešno je, da se danes sklicujejo na njega tisti, ki želijo uveljavljati svoje konservativne ideje, ko pa je bil zagotovo najpredrznejši slovenski arhitekt - v dobrem smislu: bil je duhovit in duhoven hkrati. Poglejmo nekaj primerov uporabe stebra, ob katerih se morate nasmehniti.  

Ko se človek za lutkovnim gledališčem poleti vzpne na ljubljanski grajski grič, lahko čez krošnje dreves uzre enormno dolgo belo gradbeno potezo, kakršne si v mestnem središču med drobno strukturo srednjeveških hiš ne bi upal načrtovati noben današnji urbanist. To so Tržnice! A ker je ta poteza speljana ob reki in opremljena s kolonado parafraziranih klasičnih stebrov, se je usedla v srce nekaterih manj naprednih tako zelo, da je kar ne bi dali...

Bržčas bi se omenjenim pobudam o konzerviranju tržnice Plečnik smejal – že v svojem času je na primer tožil, da »današnjemu Ljubljančanu ni nič neznosnejše kot jasna monumentalna linija – odtod sovraštvo rimskemu zidu«. Le-tega je prenovil na zopet zelo svojstven način.. Največji poudarek prenove je na zid nasajena in nekdaj s travno rušo prerasla piramida. Vanjo je vsekana votlina za obokani prehod, zaključena s portalom s strebroma, ki podpirata lok, a namesto da bi rastla iz tal, stojita v zraku (na konzolnih podporah). Tako ne le, da ne pomagata držati piramide, celo obtežujeta jo! Pomislite, da bi vam arhitekt predlagal kaj tako nelogičnega! 

Ob pozornem opazovanju se boste strinjali, da je steber, ki služi nečemu bolj nedoumljivemu kot le vertikalnemu podpiranju kake preklade, v njegovih delih pravzaprav stalnica - tudi v Križankah je denimo takšen, ki nima nič ne spodaj ne zgoraj. Kdor zna pač zna. 

Na primer ustvariti sakralen in domač ambient, kot je tisti v Bogojini, ko je glavni poudarjeni podporni steber postavljen izven centra, kar ustvarja nerazumljivo in mistično asimetrijo. Če nepravilno  geometrijo arhitekt uporabi danes, 80 let kasneje, mu še vedno marsikdaj očitajo, da je preveč moderen in neurejen. Vrnimo se k stebrom. Poglejte si tistega na stopnišču ob filharmoniji, ki v vlogi kandelabra hudomušno nagovarja mimoidoče. Na obeh straneh je voluta jonskega kapitela zamišljena kot vreteno, iz katerega se odvija svetilka. Vas na kaj spominja?

Napnite oči in primerom ne bo konca. Z vsemi pa bi rada spomnila na to, kar Krečič navaja v svoji monografiji o Plečniku: »Elektrifikacija, inštalacija, kanalizacija in vsa navlaka današnje civilizacije ne rešuje današnje umetniške stiske,« je govoril in se pritoževal nad preveliko nagnjenostjo k treznosti in utilitarnosti, nad pomanjkanjem fantazije med Slovenci in se zavzemal za aristokracijo, za novo aristokracijo duha, ki more naročati in zna uživati v umetniških delih in ji prav zato nalaga posebno odgovornost pred narodom.

In ta odgovornost je danes tudi na nas, ko se želimo izvleči iz trenutne krize. Če mislimo, da nas iz nje ponesejo le uporabnost, produktivnost, donosnost, učinkovitost in kar je še podobnega, se motimo. Nesporna veličina Plečnikovih del, ki so vse prej kot le racionalna, je dokaz za to. Morda je prav tistim, ki tega še vedno niso uvideli, namenjen opisani kandelaber ob gledališki stolbi pri parku Zvezda.  

Janja Brodar

objavljeno v reviji Polet 8.12.2011

TAKŠNA BO, INŠALAH!

Nova mošeja v Ljubljani namreč, edina v Sloveniji. Katero bi izbrali vi?

Odprti mednarodni anonimni arhitekturni natečaj za idejno projektno rešitev islamskega versko kulturnega centra (IVKC) v Ljubljani lahko  mirno razglasimo (vsaj za arhitekte) za natečaj leta na slovenskih tleh. Petkova tiskovna konferenca v ljubljanski Mestni hiši je bila sklicana ob njegovem izidu, pa vendar so se pisala novinarjev hitro povesila, ko je spregovoril predsednik strokovne komisije, arhitekt in podžupan prof. Janez Koželj. Bolj kot arhitektura so za javnost zanimivi denarni posli in politično ozadje razvpitega projekta. Arhitektura je pač vedno v službi politike! Toda – na natečaj je prispelo kar 44 idejnih predlogov 28 domačih in 16 tujih avtorskih skupin, ki so avgusta in septembra v upanju na zmago trdo garali. Le kaj so pridelali in v kakšni konkurenci se je znašel zmagovalec?

Delo strokovne komisije je končano, zmagovalec Bevk-Perović arhitekti je bil razglašen, ostale nagrade so za sedaj še neuradne. Razstavo vseh prispelih del v Rotovžu pa čakamo. Poleg prve so na natečaju podelili še drugo (Urbi) in tretjo nagrado (Arrea) ter tri priznanja (Kombinat, Scapelab, Genius Loci). Natečajniki so morali v skladu z natečajnimi navodili zasnovati sodoben in odprt urbani kompleks, ki se ne bo izoliral od okolice, a bo vseeno vernikom nudil intimo in možnost identifikacije z islamsko simboliko. Preplet kultur in oplemenitenje lokacije naj bi bilo glavno vodilo za projektiranje. 

Nova mošeja s spremljevalnim programom bo stala na danes degradiranem polindustrijskem območju zahodno od kompleksa Dela v spodnjem delu Šiške, ki ga bo nov IVKC gotovo oživil. Podolžna parcela leži med Parmovo na vzhodu, gorenjsko železnico oz. kompleksom Pivovarne Union na zahodu ter območjem servisnih objektov Slovenskih Železnic na severu. Programska shema novega IVKC obsega 5.200 m2 uporabnih površin, od katerih  zavzema molilnica - mošeja 1.640 m2. Ostalo so knjižnica, knjigarna, restavracija, športna dvorana, prostori za druženje ipd., učilnice, pisarne, kabineti in nekaj manjših stanovanjskih enot. V kleti je predvidenih 300 podzemnih parkirišč. 

Tudi nekdaj sporne višine novih volumnov so bile strogo predpisane – minaret 40 m, molilnica (kupola) 24 m, ostali objekti 12m. Za primerjavo, Delova stopnica je visoka 60 metrov. Postavitev molilnice mora biti pod točno določenim kotom proti Meki, pomembno vlogo pa igra tudi tradicionalno introvertirano dvorišče z vodnjakom. V interpretaciji le-tega in postavitvi spremljevalnih volumnov v odnosu do molilnice in okolice se nagrajeni natečajni predlogi najbolj razlikujejo – lahko sklepamo, da odtod tudi njih vrstni red. Po kvaliteti obdelave projekta in likovni dovršenosti bi bil izid verjetno popolnoma drugačen, sploh glede na dejstvo, da ni bil nagrajen nobeden o tujih predlogov. Po besedah prof. Koželja naj ti projekti ne bi znali ujeti duha časa in prostora Ljubljane.   

Natečajni komisiji je predsedoval prof. Janez Koželj, podžupan Mestne občine Ljubljana in podpredsedoval dr. Nedžad Grabus, Mufti, Islamska skupnost v RS. Člani komisije: mag. Miran Gajšek in Darja Pergovnik s strani MOL-a; Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, dekana ljubljanske in sarajevske fakultete za arhitekturo prof. mag. Peter Gabrijelčič  ter prof. dr. Ahmet Hadrović, predstavnik za kulturo Stojan Pelko ter Nevzet Porić, tajnik Islamske skupnosti v RS in poročevalka arhitektka Urša Vrhunc. Komisija je v pičlih dveh dneh (!) zgoščenega dela izločila 38 projektov in šestim namenila nagrade. Predstavljamo slednje, pa se postavite v vlogo komisije in si izberite vašega najboljšega.

Prva nagrada:  Bevk Perović arhitekti

Volumni so kot lego kocke razmetani po obodu zazidalnega območja, ki tako ostaja prehodno. Tvorijo medprostor, ki se približuje tradicionalnemu introvertiranemu atriju mošejskih kompleksov. Osrednja kocka – molilnica – je v zgornjem delu transparentna karo mreža, v kateri se blešči steklena kupola. Je projekt, ki izraža zahod in vzhod na zelo dobeseden način,  kupolo ima in nima hkrati. Je v urbanističnem smislu odprt, a tudi nudi zaklon. Svobodno razporejeni volumni spremljevalnega programa so odmaknjeni drug od drugega in omogočajo povsem fazno gradnjo, kar je gotovo ena od odlik projekta. Kompleks, ki bo glede na pretekla dela zmagovalne ekipe boljši, kot ga vidimo danes. 

Druga nagrada: Urbi d.o.o. 

Projekt nagovarja v tradicionalnem slogu, simboliko povzema dobesedno. Urbanizem gradi na vertikalni gradaciji osrednje odprte poteze s stopnišči in iztekom v dvignjeni molilnici. Njena podoba je malone preslikava iz famoznega znaka za džamijo. Projekt, ki bi, če bi bil zgrajen, tujce zavajal, da Ljubljana premore džamijo že vsaj od leta 1980.

Tretja nagrada:  Arrea d.o.o. 

Projekt je v principu monolit, ki napolnjuje celotno zazidalno območje, iz njega pa so izdolbeni prazni prostori. Dvorišče obrača v nasprotju z drugimi projekti na zahodno stran proti železnici, saj predvideva poglobitev tirov. Kompleks navzven ne kaže verske vsebine, ta je skrita v notranjosti, v prerezu molilnice: zunaj kocka, notri valjasta kupola, skozi katero pronica svetloba. Sodoben, zelo zadržan arhitekturni izraz s premišljenimi volumni.

Priznanje: Kombinat.

Projekt tradicionalno introvertirano odprto dvorišče delno pokrije in njegovo funkcijo prenese kar na vzpenjajočo se streho spremljevalnega programa,  ki je dostopna z nivoja pešca. S tem omogoči več parkovnih površin v okolici ter klimatsko ugodnejši medprostor med molilnico in ostalimi objekti. Likovna govorica mošeje je izjemno dovršena in premišljena, polna geometrij, arabesk, kaligrafije, ornamenta. Ne zateka se v varno naročje minimalizma, temveč na sodoben način uporabi značilna islamska krog in kvadrat. Ta dva se množita oz. delita in sestavljata mrežo neenakomerne gostote, ki ustvarja čarobno notranjost. Zelo lep projekt, žal preradikalen v interpretaciji atrija na strehi.

Priznanje: Scapelab – arhitekturni biro

Projekt se prav tako odpove klasičnemu dvorišču. Namesto njega razgiba rob hiše, javni parter pa teče skozi stavbo preko odprtih nadkritih prehodov. Kompleks obdaja enovit ovoj, ki ne izkazuje sakralnosti prostora. Je pa minaret postavljen izven kompleksa na enega izmed robnih trgov. Navzven nevidna kupola je v notranjosti perforirana po vzorcu arabeske in spominja na razkošen hamam.

Priznanje: Genius Loci

Tudi ta projekt nima odprtega dvorišča. V pasove nizane volumne obdajajo stebrišča, sicer močno prisoten element tradicionalnih mošej. Objekt molilnice je podobno kot v zmagovalni in tretjenagrajeni rešitvi kocka, znotraj katere visi kupola, v tem primeru polprosojna platnena. Arabeska je uporabljena precej pavšalno in aplicirana kontinuirano na ovoj stavbe ter minaret brez stopnišča (saj imamo zvočnike?). 

Nabor nagrajenih nalog je v urbanističnem smislu res pester, nivo obdelave in likovni izraz pa z izjemo enega od zgoraj navedenih primerov presenetljivo nizek. Sploh glede na sakralno naravo objektov – tu naj bi umetnost, arhitektura služila kot prevodnik med božanskim in vernikom in izkazovala prepoznavnost ter pripadnost skupnosti. Tudi podoba izbrane zmagovalne rešitve s karo mrežo nad stekleno kapo je žal še zelo daleč od orientalske čarovnije ali zapeljivosti kipov Anisha Kapoorja, ki naj bi navdihnili mnoge natečajnike. Verjamem pa, da bo izvedeni projekt mnogo subtilnejši kot fasade, ki so nam jih zaupali na petkovi tiskovki.

V Sloveniji jemo pica-burek in pijemo turško kavo z mlekom. In takšna bo tudi nova mošeja, preplet dveh kultur, zagotovo. Slovenija ni kraj za izumljanje novih oblik, je kraj za kombiniranje. Za kupolo, ki je in ki je ni hkrati. Za podobe s pridihom postmoderne leta 2011. Za najmanjši skupni imenovalec. Je kraj, kjer ne zmaga najboljši, najlepši, najbolj drzen, najbolj napreden, najbolj kul, ampak tisti, ki od vseh v največji meri ustreza vsem merilom. Ki ima najmanj napak. Ki pokaže ravno prav veliko in malo. Plečnik bi odletel v šusu – ne, verjetno bi dobil priznanje. Že skoraj pravilo je namreč postalo, da najlepši projekti dobijo priznanja, zmagajo pa najsolidnejši.  Pa s tem ne mislim, da nov  IKVC ne bo dober. Prav krasen bo.

Ko se bo omikani, ekološko ozaveščeni  Zahodnoevropejec pripeljal po gorenjski železnici v naše glavno mesto, in bo za njim napol vaška, napol industrijska Šiška, bo v trenutku, ko bo uzrl našo novo sodobno mošejo, iz zvočnika zaslišal žametno napoved naslednje postaje Ljubljana. Kako lep uvod v Orient za mesto na sonči strani Alp. Čestitke arhitektom, Ljubljani in vsem vernikom.   

Janja Brodar

objavljeno v reviji Polet 24.11.2011