ZELENA STREHA

Malo levo od fakultete za arhitekturo v LJ.

V ISTANBULU ZNOVA PROTESTNIKI, SOLZIVEC IN VODNI TOPOVI

Vse to zaradi urbanističnega načrta, ki je predvideval rušenje parka.
To je prava ozaveščenost!

Pa še lirični utrinek iz parka še pred nemiri.

V podporo pa še song WHITE RIOT - THE CLASH

Are you taking over
Or are you taking orders?
Are you going backwards
Or are you going forwards?
White riot - I wanna riot
White riot - a riot of my own

SONCE. + 38.

V tem atriju na Bregu je pa skoraj vedno senca.

POMOL

Ponavadi ne objavljam opisov z drugih blogov, ampak tokrat pač pa ne gre drugače. OSLIKARSTVUINŠEČEM piše Peter Štrovs. Tokrat o pomolu in o tajkunskih barabah in ne moreš ga ne spoštovati. Čekitout.

ARHI-TURA

Če greste na Kamniško sedlo, nekje na pol poti na Javorco, stoji tile možiclji. 
In bojo stali tam, dokler bo treba. 

RAZSTAVA

V neposredni bližini KUD-a (začel se je TRNFEST), se nahaja rajski vrt kot iz Alamuta, ob vrtu pa še nova galerija. Razstavlja izjemno prijazen iraški slikar, krajinski arhitekt, avtor vrta in lastnik galerije Arkan Al Nawas. Kako dobro boste rekli, pa še orientalski čaj lahko dobite. Priporočam. Med drugim smo tam opazili tudi znano arhitektko Tino Hočevar. 

ARHITEKTURNI POLET Z JANJO

Lepota bo rešila svet

Osupljivo betonsko krajinsko skulpturo na Siciliji je težko najti in še težje pozabiti. Spomenik življenja in arhitekture. 

Leta 1968 je zahodno Sicilijo stresel katastrofalen potres, v katerem so najhujše posledice utrpela mesta v dolini Belice. Prenova, ki je sledila, je bila zaradi vpletenosti mafije in obupne politike za prebivalce tako pogubna, da je izraz 'Belice' v Italiji postal metafora za skorumpirano organizacijo ob naravnih nesrečah. Ko se človek danes vozi po dolini, končuje na slepih cestah in v neimenovanih porušenih krajih, polnih duhov. Nikjer nobenega turista – teh se v Agrigentu, Segesti, Trapaniju kar tare, niti nobenega domačina. Porušeno mesto Gibellina namreč iščejo le navdušenci nad sodobno umetnostjo, ki imajo sicer na Siciliji (ob obilici popularne antične in druge stare arhitekture) bolj malo priložnosti za oglede. V mestu stoji, ali bolje, se čezenj razteza,  mogočna krajinska skulptura 'Il Grande Cretto'.

V 17. Stoletju nastalo mesto Gibellina je bilo v potresu tako uničeno, da so se oblasti namesto obnove odločile v  oddaljenosti 20 km zgraditi novo mesto Gibellina Nuova, ki se ga danes žal drži običajen nesrečen duh naselbine brez patine časa. Ruševine prvotnega mesta pa so prepustili italijanskemu umetniku Albertu Burriju, da iz njih napravi spomenik preminulim. Burri je dal mesto dobesedno preliti z belim betonom. Pobočje, kjer je nekoč stalo mesto, prekriva poldrugi meter debela betonska preproga velikosti nekje 300 x 300 metrov, v katero so upoštevajoč raster nekdanjih ulic vrezane poti. Po njih se lahko obiskovalci sprehajajo kot v nekakšnem masivnem blodnjaku. 

Il Grande Cretto je  hkrati arhitektura, krajinska arhitektura, land art, krajinska skulptura, veliko kiparsko delo (v času svojega nastanka največje na svetu). Je ogromno utelešenje ideje, ki se je pojavila v umetniških krogih (v ZDA) konec 60. let prejšnjega stoletja, da je treba odpraviti prepad, ki zija med umetnostjo in realnim življenjem. Ekskluzivnost kipov, do tedaj vzvišeno čakajoč ali v galeriji ali na lokaciji v mestu, kjer jih nihče ne opazi, je odpravljena z ogromnostjo skulpture, skozi katero se lahko sprehodimo, kar nas pripravi do mnogo bolj telesnega in neposrednega doživetja umetnine. O telesnosti in minljivosti pa je Alberto Burri (1915-1995) vedel veliko. Preden se je posvetil umetnosti, je diplomiral na medicinski fakulteti v Perugi in med drugo svetovno vojno delal kot vojaški zdravnik v severni Afriki ter nekaj časa preživel v vojnem ujetništvu.

V betonskih blokih 'Velike razpoke' v obliki nekdanjih zazidalnih karejev čutimo ostanke uničenih stavb, dreves, predmetov, morda celo življenj, ki so toliko bolj srhljivi, kolikor so nam za vedno skriti pokopani pod plastmi peska in cementa. Enotnost materiala poudarja obliko nekdanjega tlorisnega odtisa mesta, ki spomeniku daje močno arhitekturno konotacijo; skulptura je zanimiva tudi zato, ker nam omogoča razbrati celoten tloris starega mesta kar med sprehodom po samem mestu.

Il Grande Cretto je surov in prvinski, a hkrati spoštljiv in nežen. Zdi se, da je po štirih desetletjih spomenik še mogočnejši: čas je mestoma razpokal, mestoma napihnil, odlomil, potemnil ali pobelil betonske bloke in poti, ki jih je začela preraščati živa narava. Iz rež sili zelenje in pajki, lišaji se nabirajo na stenah. Gromozanska betonska skulptura kaže v svojem spokoju mnogo več upanja in življenja kot nova Gibellina. Velika razpoka je tam kot nagrada, kot upanje zablodele doline in njene neuspešne prenove. Preprosto morate jo poiskati, ko se odpravite na Sicilijo, in nič ne de, če boste na ta račun zamudili kak turistično oblegan antični tempelj. Skulptura namreč odraža neverjetno moč umetnosti, da se upre skorumpirani in pokvarjeni politiki. Menda bo res le lepota rešila svet.   

Janja Brodar
foto Goran Rupnik

OBJAVLJENO V REVIJI POLET 20.5.2011

ARHITEKTURNI POLET Z JANJO

V NOVEM POLETU:
LJUBLJANA NI VEČ VAS

FUKUŠIMO JE RAZNESLO, JAPONSKA ČEŠNJA PA CVETI

V NAŠEM ATRIJU VERJETNO SAMO TA VIKEND. VABLJENI

ARHI-TURA #001

KOŠČEVA UČNA POT IN OPAZOVALNICA ZA PTICE NA LJUBLJANSKEM BARJU

Ko se boste naslednje sončno ljubljansko nedeljsko dopoldne po že tretji kavi naveličali opazovati promenado modno oblečenih mini psov, si raje privoščite ravno prav dostopno Koščevo učno pot in opazovalnico za ptice na Ljubljanskem barju. Idealna rekreacija za letošnjo milo zimo. Iz Ljubljane je do tja pol ure s kolesom, z avtom verjetno prav toliko. S ceste, ki vodi od Bresta proti Podpeči ob prečkanju Iške zavijemo desno na kolovoz, ki nas pripelje do vstopne točke. Od tam peš po čudoviti poti. Arhitektura se je zlila z naravo, sprostitev zagotovljena. Če ostanete dovolj dolgo, morda opazite tudi ptico kosca (Crex crex). Iz Afrike, kjer prezimuje, se vrne konec aprila.

Učno pot in opazovalnico sta zasnovala krajinska arhitekta Dušan in Tomaž Stupar.

Bravo!