DOMOVI, KJER NISEM BILA

Dobil sem vabilo na otvoritev razstave fotografskega projekta iz vsaj šestih različnih virov. Bo treba iti.
Danes ob 18.00 pri Anselmi na Židovski ulici 6 v Ljubljani.

 
















Domovi, kjer nisem bila je kolektivni fotografski projekt, ki se osredotoča na človekovo razumevanje doma. Projekt se je začel na pobudo arhitektke Anje Planišček v enem od revnih barakarskih predmestij Johannesburga v Južnoafriški republiki leta 2010 in nadaljeval leto kasneje v ljubljanskem naselju Rakova jelša. V projektu so vlogo avtorjev fotografij prevzeli prebivalci lokalnih skupnosti - prebivalci Magagule Heights Townshipa pri Johannesburgu in učenci Osnovne šole Livada na Rakovi jelši, ki so s fotoaparati za enkratno uporabo fotografirali svoje domove. Razstava bo predstavila izbor fotografij, ki so nastale v obeh krajih.

BURJA

Sporoča kolega Ivan Juretić iz Reke:

"Te dni je bilo komično. Naredil sem nekaj fotodokumentacije. Burja je spucala predvsem smeti. Vse je šlo v Italijo. Načeloma naj se človek ne bi veselil tuji nesreči ampak kadar vidim, da je odnesla kakšno veliko črko, ali še boljše, vse črke z reklamo vred kakšni banki ali zavarovalnici, nujno mi pride na smeh.

Čudite se in uživajte kjer koli že bili."

Čudimo se. In uživaj. Ne more več dolgo trajati.
Pa res lepa hvala za slike.

THE UMBILICAL BROTHERS

Recept za dobro arhitekturo: 
obvladovanje vsaj dveh dimenzij, domišljija in vsaj malo humorja.

To nedeljo v SiTi Teatru.

WONDERLAND - MANUAL FOR EMERGING ARCHITECTS

Izšel je novi prenovljeni kultni wonderland priročnik za arhitekte  
o tem, kako 'zanositi' svojo arhitekturno prakso danes.
Nujno, nujno............vsaj zato, ker ima tako lepo grafiko.

GOOGLE > PLEČNIK

Danes ima Plečnik rojstni dan. Google je to opazil.

Navodila za uporabo: napis je hkrati tudi You Tube komad, 

če je le premakneš miško na kvadrat in klikneš. Zastonj.

BIVAK POD SKUTO

Večkrat naletim na pripombo, da je kakšna hiša navadna kocka.
Pa še res je. In to je v resnici tudi vse, kar rabite. 
Preverjeno ta vikend. Prespali v bivaku pod Skuto. Pri minus 17. 
Neprecenljivo.

Ne berem forumov.

Včasih jih naključno prelistam in hitro zbežim drugam. Nestrpnost in druga negativna čustva, ki se po par komentarjih začnejo tu množit in hitro preplavijo osnovno temo, se mi zdijo ponižujoči do mene in sploh vseh. Postanem žalosten in žal včasih tudi sam negativno nastrojen.

O.K. oglasit sem se hotel predvsem zato, da sporočim svojo izkušnjo ob sodelovanju pri natečaju za islamski center. Mislim, da je bil to najlepši projekt, ki smo ga naredili v biroju. Pa ne samo zaradi končnega rezultata - projekta, ki smo ga naredili. Še bolj je bila namreč enkratna energija, ki se je vzpostavila v biroju: naloga, ki nas je vse navduševala z raziskovanjem, odkrivanjem teme, čutenjem, dojemanjem bistva arhitekture... in seveda zaradi enkratnih sodelavcev, ki smo skupaj tkali ta čudovit objekt.

Najbrž vas polno tega, te energije na razume. Žal. (z 'vas' sem mislil na forumovce)

Smo pa v začetku imeli idejo, da bi naredili dva projekta. Enega skladnega z razpisnimi pogoji in enega 'po naše'.

In tu bi bili malce provokativni, a hkrati, mislim, zelo na mestu, zelo zreli.

Želeli smo namreč predlagat, da se đamija umesti na gospodarsko razstavišče! Tam je tako rekoč že: imamo kupolo (velika razstavna dvorana), minaret pred njo (dimnik), vodnjak za obredno umivanje, številne spremljevalne objekte...

In ne samo to. Šli bi dalje. Na gospodarca, bi umestili še sinagogo, protestantsko in pravoslavno cerkev, pa seveda rimokatoliško in vzhodnjaška svetišča (žal jim ne vem imena).

Ustvarili bi Trg Miru, trg spoštovanja, razumevanja... skratka trg vere, upanja, ljubezni.

S tem bi bila Ljubljana morda nekaj posebnega, a ne v slabem, ampak v dobrem, mislim tudi v naprednem dojemanju družbe, kakršna postajamo, časa ki nas že obkroža, a ga še ne razumemo, nanj ne znamo prav reagirat.

Da se ne bo kdo ustrašil: ta sožitja se že dogajajo. Eden od sodelavcev nas je v začetku septembra za par dni zapustil. Bil je eden treh slovenskih predstavnikov na nekakšni balkanski konferenci o medreligijskem sožitju na Ohridu; s strani rimokatoliške cerkve, da ne bo pomote. Nekje v cerkvenih krogih, teh togih, okostenelih organizmih, ta čas in te probleme že dojemajo in jih poskušajo reševat, dajat odgovore.

Čas v katerem živimo je kompleksen, včasih prehiter v razvoju, včasih se njegovih pojavnih oblik ustrašimo.

A punce in fantje! Bodimo korajžni, veseli in srčni. Vse bo fanj! Bog je z nami. Bodimo še mi, vedno in povsod z nami!

Uživajte! Januar je spet lep in dnevi se spet daljšajo.

Tomaž Čeligoj

VREDNOST NEPREMIČNIN

Pobrskal sem po spletnem prostorskem portalu RS, kjer vrednotijo slovenske nepremičnine. Kar tako, da vidim kakšno hišo si danes, v letu krize, arhitekt lahko privošči. In sem jo našel.

Naslov stavbe	Vrhnika, Na klancu 1
Neto tlorisna površina stavbe (m2)	31,00
Površina zemljišča pod stavbo (m2)	62,00
Dejanska raba stavbe	STANOVANJSKA
Število etaž	2
številka pritlične etaže	2

Vrednost nepremičnine je 56.894 € 

Na hiši je spominska plošča z besedilom:

V borni koči, ki je stala
na temelju te hiše, se je
krojaču Jožetu Cankarju
in Neži, roj. Pivk, dne 10.
maja 1876 rodil kot osmi
od dvanajstero otrok

I V A N C A N K A R
slovenski pisatelj.

Rojstna hiša Ivana Cankarja je primer bivanja revnejše družine ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja. (Wikipedia). Lepa. Zdi se mi, da se je tudi v 21. stoletju marsikdo ne bi branil.

FESTIVALI 2012

Predstavljamo vam leto 2012, kakor ga izrišejo festivali v Sloveniji.
Infografiko je izdelala ekipa Culture.si pri Ljudmili s pomočjo Jureta Čuhaleva.

SVETLOBNI STOLP

POZOR, PONOVITEV V PETEK 20.01.2012 
V SLOVENJ GRADCU V OKVIRU EPK!

KLIK NA SLIKO!

Dragi Plečnik, tvoja dela so naš navdih.

O Plečniku ve vsak otrok, da je največji slovenski arhitekt.  Pa sem kljub temu prepričana, da bi se našel celo prenekateri študent arhitekture, ki niti ne ve niti ne čuti kaj več od tega. Plečnik je namreč tako samoumeven, da se med izobraževanjem kar izmuzne in hočeš nočeš je njega odkrivanje prepuščeno nam samim. A kakšno odkritje je to! To je arhitektura s toliko duhovitosti in skrivnostnosti, s toliko aluzijami  na najbolj neverjetne stvari, da nas enostavno mora premakniti iz otopelosti potrošnega gradbinskega vsakdana in nam povrniti zaupanje v moč umetnosti, arhitekture.

V splošnem vzdušju evropske moderne (med svetovnima vojnama), ko je ornament začel veljati za zločin in je za počelo arhitekture veljalo, da naj oblika sledi funkciji in da je hiša stroj za bivanje, je Plečnik svoja dela opremljal z nešteto presenetljivimi kombinacijami in parafrazami klasičnih arhitekturnih elementov kot so stebri, balustri, piedestali, kapitlji, venci, piramide, oboki ipd, in ti so se mešali še z elementi slovenske ljudske folklore. Pa vendar so njegova dela dejansko zelo moderna v smislu jasnosti ter velikopoteznosti prostorskih zasnov, in bi bila kaj težko sprejeta med ljudmi, če ne bi bila ovita v predelan historični jezik. Pa še ta je bil dejansko uporabljen na povsem moderen način, klasične elemente je namreč sestavljal tako, da je kršil vsa pravila. Smešno je, da se danes sklicujejo na njega tisti, ki želijo uveljavljati svoje konservativne ideje, ko pa je bil zagotovo najpredrznejši slovenski arhitekt - v dobrem smislu: bil je duhovit in duhoven hkrati. Poglejmo nekaj primerov uporabe stebra, ob katerih se morate nasmehniti.  

Ko se človek za lutkovnim gledališčem poleti vzpne na ljubljanski grajski grič, lahko čez krošnje dreves uzre enormno dolgo belo gradbeno potezo, kakršne si v mestnem središču med drobno strukturo srednjeveških hiš ne bi upal načrtovati noben današnji urbanist. To so Tržnice! A ker je ta poteza speljana ob reki in opremljena s kolonado parafraziranih klasičnih stebrov, se je usedla v srce nekaterih manj naprednih tako zelo, da je kar ne bi dali...

Bržčas bi se omenjenim pobudam o konzerviranju tržnice Plečnik smejal – že v svojem času je na primer tožil, da »današnjemu Ljubljančanu ni nič neznosnejše kot jasna monumentalna linija – odtod sovraštvo rimskemu zidu«. Le-tega je prenovil na zopet zelo svojstven način.. Največji poudarek prenove je na zid nasajena in nekdaj s travno rušo prerasla piramida. Vanjo je vsekana votlina za obokani prehod, zaključena s portalom s strebroma, ki podpirata lok, a namesto da bi rastla iz tal, stojita v zraku (na konzolnih podporah). Tako ne le, da ne pomagata držati piramide, celo obtežujeta jo! Pomislite, da bi vam arhitekt predlagal kaj tako nelogičnega! 

Ob pozornem opazovanju se boste strinjali, da je steber, ki služi nečemu bolj nedoumljivemu kot le vertikalnemu podpiranju kake preklade, v njegovih delih pravzaprav stalnica - tudi v Križankah je denimo takšen, ki nima nič ne spodaj ne zgoraj. Kdor zna pač zna. 

Na primer ustvariti sakralen in domač ambient, kot je tisti v Bogojini, ko je glavni poudarjeni podporni steber postavljen izven centra, kar ustvarja nerazumljivo in mistično asimetrijo. Če nepravilno  geometrijo arhitekt uporabi danes, 80 let kasneje, mu še vedno marsikdaj očitajo, da je preveč moderen in neurejen. Vrnimo se k stebrom. Poglejte si tistega na stopnišču ob filharmoniji, ki v vlogi kandelabra hudomušno nagovarja mimoidoče. Na obeh straneh je voluta jonskega kapitela zamišljena kot vreteno, iz katerega se odvija svetilka. Vas na kaj spominja?

Napnite oči in primerom ne bo konca. Z vsemi pa bi rada spomnila na to, kar Krečič navaja v svoji monografiji o Plečniku: »Elektrifikacija, inštalacija, kanalizacija in vsa navlaka današnje civilizacije ne rešuje današnje umetniške stiske,« je govoril in se pritoževal nad preveliko nagnjenostjo k treznosti in utilitarnosti, nad pomanjkanjem fantazije med Slovenci in se zavzemal za aristokracijo, za novo aristokracijo duha, ki more naročati in zna uživati v umetniških delih in ji prav zato nalaga posebno odgovornost pred narodom.

In ta odgovornost je danes tudi na nas, ko se želimo izvleči iz trenutne krize. Če mislimo, da nas iz nje ponesejo le uporabnost, produktivnost, donosnost, učinkovitost in kar je še podobnega, se motimo. Nesporna veličina Plečnikovih del, ki so vse prej kot le racionalna, je dokaz za to. Morda je prav tistim, ki tega še vedno niso uvideli, namenjen opisani kandelaber ob gledališki stolbi pri parku Zvezda.  

Janja Brodar

objavljeno v reviji Polet 8.12.2011

60-TA

Lastniki niso hoteli imeti pravokotne hiše. Pa so dobili tole. Zasnovana v tri krake ima enormne toplotne izgube in prav toliko šarma. Ne delamo več takih. Z original opremo je kot iz arhiva.  Prava arhi-tura skozi čas.

POMOL

Ponavadi ne objavljam opisov z drugih blogov, ampak tokrat pač pa ne gre drugače. OSLIKARSTVUINŠEČEM piše Peter Štrovs. Tokrat o pomolu in o tajkunskih barabah in ne moreš ga ne spoštovati. Čekitout.

TAKŠNA BO, INŠALAH!

Nova mošeja v Ljubljani namreč, edina v Sloveniji. Katero bi izbrali vi?

Odprti mednarodni anonimni arhitekturni natečaj za idejno projektno rešitev islamskega versko kulturnega centra (IVKC) v Ljubljani lahko  mirno razglasimo (vsaj za arhitekte) za natečaj leta na slovenskih tleh. Petkova tiskovna konferenca v ljubljanski Mestni hiši je bila sklicana ob njegovem izidu, pa vendar so se pisala novinarjev hitro povesila, ko je spregovoril predsednik strokovne komisije, arhitekt in podžupan prof. Janez Koželj. Bolj kot arhitektura so za javnost zanimivi denarni posli in politično ozadje razvpitega projekta. Arhitektura je pač vedno v službi politike! Toda – na natečaj je prispelo kar 44 idejnih predlogov 28 domačih in 16 tujih avtorskih skupin, ki so avgusta in septembra v upanju na zmago trdo garali. Le kaj so pridelali in v kakšni konkurenci se je znašel zmagovalec?

Delo strokovne komisije je končano, zmagovalec Bevk-Perović arhitekti je bil razglašen, ostale nagrade so za sedaj še neuradne. Razstavo vseh prispelih del v Rotovžu pa čakamo. Poleg prve so na natečaju podelili še drugo (Urbi) in tretjo nagrado (Arrea) ter tri priznanja (Kombinat, Scapelab, Genius Loci). Natečajniki so morali v skladu z natečajnimi navodili zasnovati sodoben in odprt urbani kompleks, ki se ne bo izoliral od okolice, a bo vseeno vernikom nudil intimo in možnost identifikacije z islamsko simboliko. Preplet kultur in oplemenitenje lokacije naj bi bilo glavno vodilo za projektiranje. 

Nova mošeja s spremljevalnim programom bo stala na danes degradiranem polindustrijskem območju zahodno od kompleksa Dela v spodnjem delu Šiške, ki ga bo nov IVKC gotovo oživil. Podolžna parcela leži med Parmovo na vzhodu, gorenjsko železnico oz. kompleksom Pivovarne Union na zahodu ter območjem servisnih objektov Slovenskih Železnic na severu. Programska shema novega IVKC obsega 5.200 m2 uporabnih površin, od katerih  zavzema molilnica - mošeja 1.640 m2. Ostalo so knjižnica, knjigarna, restavracija, športna dvorana, prostori za druženje ipd., učilnice, pisarne, kabineti in nekaj manjših stanovanjskih enot. V kleti je predvidenih 300 podzemnih parkirišč. 

Tudi nekdaj sporne višine novih volumnov so bile strogo predpisane – minaret 40 m, molilnica (kupola) 24 m, ostali objekti 12m. Za primerjavo, Delova stopnica je visoka 60 metrov. Postavitev molilnice mora biti pod točno določenim kotom proti Meki, pomembno vlogo pa igra tudi tradicionalno introvertirano dvorišče z vodnjakom. V interpretaciji le-tega in postavitvi spremljevalnih volumnov v odnosu do molilnice in okolice se nagrajeni natečajni predlogi najbolj razlikujejo – lahko sklepamo, da odtod tudi njih vrstni red. Po kvaliteti obdelave projekta in likovni dovršenosti bi bil izid verjetno popolnoma drugačen, sploh glede na dejstvo, da ni bil nagrajen nobeden o tujih predlogov. Po besedah prof. Koželja naj ti projekti ne bi znali ujeti duha časa in prostora Ljubljane.   

Natečajni komisiji je predsedoval prof. Janez Koželj, podžupan Mestne občine Ljubljana in podpredsedoval dr. Nedžad Grabus, Mufti, Islamska skupnost v RS. Člani komisije: mag. Miran Gajšek in Darja Pergovnik s strani MOL-a; Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, dekana ljubljanske in sarajevske fakultete za arhitekturo prof. mag. Peter Gabrijelčič  ter prof. dr. Ahmet Hadrović, predstavnik za kulturo Stojan Pelko ter Nevzet Porić, tajnik Islamske skupnosti v RS in poročevalka arhitektka Urša Vrhunc. Komisija je v pičlih dveh dneh (!) zgoščenega dela izločila 38 projektov in šestim namenila nagrade. Predstavljamo slednje, pa se postavite v vlogo komisije in si izberite vašega najboljšega.

Prva nagrada:  Bevk Perović arhitekti

Volumni so kot lego kocke razmetani po obodu zazidalnega območja, ki tako ostaja prehodno. Tvorijo medprostor, ki se približuje tradicionalnemu introvertiranemu atriju mošejskih kompleksov. Osrednja kocka – molilnica – je v zgornjem delu transparentna karo mreža, v kateri se blešči steklena kupola. Je projekt, ki izraža zahod in vzhod na zelo dobeseden način,  kupolo ima in nima hkrati. Je v urbanističnem smislu odprt, a tudi nudi zaklon. Svobodno razporejeni volumni spremljevalnega programa so odmaknjeni drug od drugega in omogočajo povsem fazno gradnjo, kar je gotovo ena od odlik projekta. Kompleks, ki bo glede na pretekla dela zmagovalne ekipe boljši, kot ga vidimo danes. 

Druga nagrada: Urbi d.o.o. 

Projekt nagovarja v tradicionalnem slogu, simboliko povzema dobesedno. Urbanizem gradi na vertikalni gradaciji osrednje odprte poteze s stopnišči in iztekom v dvignjeni molilnici. Njena podoba je malone preslikava iz famoznega znaka za džamijo. Projekt, ki bi, če bi bil zgrajen, tujce zavajal, da Ljubljana premore džamijo že vsaj od leta 1980.

Tretja nagrada:  Arrea d.o.o. 

Projekt je v principu monolit, ki napolnjuje celotno zazidalno območje, iz njega pa so izdolbeni prazni prostori. Dvorišče obrača v nasprotju z drugimi projekti na zahodno stran proti železnici, saj predvideva poglobitev tirov. Kompleks navzven ne kaže verske vsebine, ta je skrita v notranjosti, v prerezu molilnice: zunaj kocka, notri valjasta kupola, skozi katero pronica svetloba. Sodoben, zelo zadržan arhitekturni izraz s premišljenimi volumni.

Priznanje: Kombinat.

Projekt tradicionalno introvertirano odprto dvorišče delno pokrije in njegovo funkcijo prenese kar na vzpenjajočo se streho spremljevalnega programa,  ki je dostopna z nivoja pešca. S tem omogoči več parkovnih površin v okolici ter klimatsko ugodnejši medprostor med molilnico in ostalimi objekti. Likovna govorica mošeje je izjemno dovršena in premišljena, polna geometrij, arabesk, kaligrafije, ornamenta. Ne zateka se v varno naročje minimalizma, temveč na sodoben način uporabi značilna islamska krog in kvadrat. Ta dva se množita oz. delita in sestavljata mrežo neenakomerne gostote, ki ustvarja čarobno notranjost. Zelo lep projekt, žal preradikalen v interpretaciji atrija na strehi.

Priznanje: Scapelab – arhitekturni biro

Projekt se prav tako odpove klasičnemu dvorišču. Namesto njega razgiba rob hiše, javni parter pa teče skozi stavbo preko odprtih nadkritih prehodov. Kompleks obdaja enovit ovoj, ki ne izkazuje sakralnosti prostora. Je pa minaret postavljen izven kompleksa na enega izmed robnih trgov. Navzven nevidna kupola je v notranjosti perforirana po vzorcu arabeske in spominja na razkošen hamam.

Priznanje: Genius Loci

Tudi ta projekt nima odprtega dvorišča. V pasove nizane volumne obdajajo stebrišča, sicer močno prisoten element tradicionalnih mošej. Objekt molilnice je podobno kot v zmagovalni in tretjenagrajeni rešitvi kocka, znotraj katere visi kupola, v tem primeru polprosojna platnena. Arabeska je uporabljena precej pavšalno in aplicirana kontinuirano na ovoj stavbe ter minaret brez stopnišča (saj imamo zvočnike?). 

Nabor nagrajenih nalog je v urbanističnem smislu res pester, nivo obdelave in likovni izraz pa z izjemo enega od zgoraj navedenih primerov presenetljivo nizek. Sploh glede na sakralno naravo objektov – tu naj bi umetnost, arhitektura služila kot prevodnik med božanskim in vernikom in izkazovala prepoznavnost ter pripadnost skupnosti. Tudi podoba izbrane zmagovalne rešitve s karo mrežo nad stekleno kapo je žal še zelo daleč od orientalske čarovnije ali zapeljivosti kipov Anisha Kapoorja, ki naj bi navdihnili mnoge natečajnike. Verjamem pa, da bo izvedeni projekt mnogo subtilnejši kot fasade, ki so nam jih zaupali na petkovi tiskovki.

V Sloveniji jemo pica-burek in pijemo turško kavo z mlekom. In takšna bo tudi nova mošeja, preplet dveh kultur, zagotovo. Slovenija ni kraj za izumljanje novih oblik, je kraj za kombiniranje. Za kupolo, ki je in ki je ni hkrati. Za podobe s pridihom postmoderne leta 2011. Za najmanjši skupni imenovalec. Je kraj, kjer ne zmaga najboljši, najlepši, najbolj drzen, najbolj napreden, najbolj kul, ampak tisti, ki od vseh v največji meri ustreza vsem merilom. Ki ima najmanj napak. Ki pokaže ravno prav veliko in malo. Plečnik bi odletel v šusu – ne, verjetno bi dobil priznanje. Že skoraj pravilo je namreč postalo, da najlepši projekti dobijo priznanja, zmagajo pa najsolidnejši.  Pa s tem ne mislim, da nov  IKVC ne bo dober. Prav krasen bo.

Ko se bo omikani, ekološko ozaveščeni  Zahodnoevropejec pripeljal po gorenjski železnici v naše glavno mesto, in bo za njim napol vaška, napol industrijska Šiška, bo v trenutku, ko bo uzrl našo novo sodobno mošejo, iz zvočnika zaslišal žametno napoved naslednje postaje Ljubljana. Kako lep uvod v Orient za mesto na sonči strani Alp. Čestitke arhitektom, Ljubljani in vsem vernikom.   

Janja Brodar

objavljeno v reviji Polet 24.11.2011