RAZSTAVA

V neposredni bližini KUD-a (začel se je TRNFEST), se nahaja rajski vrt kot iz Alamuta, ob vrtu pa še nova galerija. Razstavlja izjemno prijazen iraški slikar, krajinski arhitekt, avtor vrta in lastnik galerije Arkan Al Nawas. Kako dobro boste rekli, pa še orientalski čaj lahko dobite. Priporočam. Med drugim smo tam opazili tudi znano arhitektko Tino Hočevar. 

MOJE SANJE ... NOVO STANOVANJE2

Ulala, sem opazil objavo na archdaily. 
Novo stanovanje, čestitamo!!! Seveda zavidamo.
Kurac, kurac. To zadnje ni to, kar mislite da je. Razumejo samo povabljeni.

Pa še en recept avtorja arhitekture:

NA VOLJO TUDI V HD VERZIJI!

MOJE SANJE ... NOVO STANOVANJE.

Čisto nova hiša. Še zavita v papir. Zavidamo jim.

ZELENA ARHITEKTURA

NOVA DVORANA V NOVEM MESTU

Prejšnji teden so v Novem mestu odprli razstavo natečajnih predlogov za novo večnamensko športno dvorano Portoval v Novem mestu. Številni konkurenci navkljub ni bil nad zmagovalcem nihče prav zares presenečen; dvorano, ki bo čez dve leti gostila evropsko košarkaško prvenstvo, bodo projektirali v  biroju Sadar+Vuga.

 

Prostorski prikaz: Sadar+Vuga

Zgodba biroja, čigar logična stopnja je projekt že druge dvorane v kratkem času, se zdi pravo zakulisno poletno branje. Od njegove ustanovitve  leta 1996 do danes je biroju uspelo obdržati držo drznega progresivnega sodobnega oblikovanja, ki za vsako ceno v prostor udari z najbolj divjo in inovativno pojavo, kar jo slovenski prostor še lahko prenese in izvede.  Je biro, ki išče še nikdar videne izrazne možnosti, manj pozornosti pa posveča piljenju detajlov. Zato so mu na kožo pisani veliki projekti, ki lahko postanejo ikone. 

A po svojem prvem velikem uspehu na smem začetku kariere – Gospodarski zbornici - je biro dolga leta preizkušal svoj dizajnerski moto le na slovenskemu merilu primernih  (manjših) izvedenih projektih. Šele pri nedavno odprtem športnem parku  Stožice sta se ustanovitelja končno posončila  pod žarometi svoje zvezdniške arhitekture. Vmes se je v biroju zvrstila nepregledna množica mladih arhitektov, ki so z vsega sveta v Ljubljano prinašali (in še prinašajo) vedno nove, sveže, neobremenjene ideje. Sadar+Vuga sta z načinom odprtega projektiranja, kjer vsi sodelujoči soustvarjajo že v konceptualni fazi (in ne le izrisujejo idej vodilnega projektanta), iz njih uspela iztisniti kreativno energijo do poslednje kaplje. Biro je z razstavljanjem in predavanji v tujini namreč dosegel tolikšno mednarodno prepoznavnost, da novih, zanosa polnih mladih, ki nadomestijo svoje predhodnike -  v biroju preživijo ponavadi le kako leto - nikdar ne zmanjka. Včasih se celo zdi, da je vpliv Sadar+Vuge na multikulturnost v prestolnici morda večji kot število njihovih izvedenih projektov.

In kakšna bo nova dvorana v Novem mestu? Boštjan Vuga opisuje projekt kot »kombinacijo pravilnega kompaktnega volumna igrišč s tribunami za 5.000 gledalcev – te prekriva konstrukcijsko in doživljajsko najracionalnejša kupolasta streha -, ter dodatnih programov, ki se glede na specifiko lokacije in zahteve uporabnika zvrstijo na njenem obodu: garderobe, prostor za medije, vip ter servisni prostori, ogrevalna dvorana s fitnesom in razgledna restavracija. Dvorana  je na dano lokacijo umeščena tako, da je potrebna minimalna nivojska prilagoditev terena, hkrati pa so omogočeni pravilni dostopi in cirkulacija obiskovalcev in nastopajočih. Z zamikom glede na obstoječi stadion se bo ustvarila zanimiva napetost med novim objektom in površino stadiona, objekt pa se bo hkrati odprl proti novi javni plazi, dostopni s Topliške ceste. Dominantna kupolasta konstrukcija glavne dvorane je obkrožena s strešno konstrukcijo prstana, pod katero je obodni hodnik v dveh nivojih in javni program. Prstan pokriva obodni hodnik tako, da med njima nastane vertikalni zastekljen pas, skozi katerega prodira dnevna svetloba.«

V oblikovanju naj bi se nov kompleks stapljal z mehkim dolenjskim gričevjem. Po računalniških prikazih iz natečajnega predloga sodeč  je s perspektive pešca objekt nekako plavutasto organski, s hriba pa se zdi, kot da bi ob mestu pristal velikanski hrošč. Vuga namiguje na svetlečo oblogo vijolično-zelenih odtenkov. Glede na to, kako močno so se skozi faze projektiranja spreminjale Stožice, lahko tudi tu upamo, da bo biroju uspelo zunanjo podobo objekta oblikovno še malo izčistiti. Vsi vemo, kako težko je v svetu popularne glasbe ponoviti uspeh prve plošče, a v arhitekturi so poleg zanosa pomembne tudi izkušnje. Na podlagi njih daje Novo Mesto Sadar+Vugi priložnost, da ustvari objekt, ki bo dal krila slovenski reprezentanci. 

Janja Brodar

objavljeno v reviji Polet 14.7.2011

NOVI GRAFITI...

...na igrišču osnovne šole Prule.

NA MAHLERJU

I DID

OSVOBODITI SE ŽELJE

…ali kakšni sta lahko lesena brunarica in enodružinska hiša. Japonci navdušujejo!

Pred leti je neka hrvaška na Japonskem živeča profesorica predavala o sodobni japonski arhitekturi. Na svojem izhodiščnem predavanju nam je zaupala na moč zanimivo zgodbo. Ko se je nekega dne z japonskim kolegom odpravila na ogled starega templja, je bil tam tudi zvon: potegnila je za vrv, a se hip zatem glasno pokesala, da si je pozabila zaželeti kako željo. Japonski kolega pa se je začudil, češ, zakaj zaželeti? Odreči bi se ji morala! Želj se moramo osvoboditi!

Ni torej čudno, da kljub globalizaciji (arhitekture) na Japonskem danes nastajajo zelo nenavadne hiše, ki so soočene tudi s pomanjkanjem zazidljivega prostora v mestih; gradbene parcele so namreč smešno majhne. Razvila se je povsem samosvoja prepoznavna sodobna arhitektura, ki se ji z navdušenjem čudi vsa svetovna arhitekturna srenja. Zdi se celo, da ni niti enega sodobnega sloga – živimo v obdobju nestilne arhitekture -  ki bi bil tako drugačen od ostale produkcije in vseeno tako celosten in zanimiv za posnemanje kot je ravno japonski.

Umetnost tradicionalnega japonskega stavbarstva od nekdaj zaznamujejo ekstremi. Po eni strani se ponašajo z največjo leseno strukturo na svetu - 50 m visokim budističnim templjem, na drugi pa so razvili pravo umetnost domačih oltarjev v stenski niši. Imperialne palače je sestavljalo kar 500 stavb, a na stanovanjsko arhitekturo je močno vplivala mala čajna hiša, paviljon, ki včasih ne meri več kot dva tatamija (slaba 2 m2 velika podolžna preproga je japonska tlorisna mera). V vrtni umetnosti bonsaji in miniaturni ograjeni peščeni zen vrtovi, pa potem neskončne urejene krajine ob palačah. Najsi gre za odnos do staranja stavb, za sprejemanje tujih vplivov, za uporabo ornamenta, za vse sta obstajala dva pola. Pa vendar je tradicionalna japonska arhitektura enotna in drugačna od druge predvsem zaradi izbire lesa (in ne kamna) kot prevladujočega konstrukcijskega materiala, ter fluidne tlorisne zasnove, ki je edinstvena v nizanju sob eno ob drugo brez hodnikov, z možnostjo odpiranja posameznih sten – lesenih drsnih panelov s papirnatim polnilom.

In kako je opisana tradicija vplivala na sodobno arhitekturo? Tlorisno pretočnost, ki jo doma zaradi uporabe ločilnega hodnika le redkokdaj srečamo, je še nadgradila razgibanost po prerezu. Zaradi zalomov posameznih etaž je omogočeno dojemanje celega volumna hiše hkrati. Na drugi strani pa sta koncept sobe kot osnovne celice in želja po implementaciji zunanjega prostora v hišo na nekaterih projektih privedla do tega, da moramo denimo iz dnevne sobe v kopalnico kar čez zunanji prostor, kar se Japoncem zdi svojevrstno razkošje prostora.  Značilna je tudi uporaba jekla, ki za enako trdnost zavzame bistveno manj volumna kot na primer zidana stena. Zato so stene, stopnice in plošče med nadstropji izjemno tanki in stavbno pohištvo je zelo prefinjeno; Japonci namreč ne težijo k hermetični oddvojitvi od zunanjega prostora (tudi nekdaj papirnate stene niso zagotavljale klimatskega ugodja ali intime po evropskih merilih), in vsak košček narave poveličujejo do te mere, da so lončki z rožami postali zaščitni znak japonskih arhitekturnih risb in maket. V obdelavi materialov se odraža želja po abstrakciji, ki poleg izvorne barve lesa, kovine, betona dopušča le belo, mestoma tudi črno ali sivo.

Predvsem pa so na Daljnem vzhodu dosledni v preizpraševanju konceptov bivanja, ki vplivajo na fizično pojavnost stavb. Doma naročniki le redko želijo odstopiti od klasičnega koncepta enotnega bivalnega prostora s kuhinjo in ločenim spalnim delom s kopalnicami ter garažo. Predstavljena projekta mladega japonskega arhitekta Sou Fujimota pa kažeta, kako zelo drugačno je lahko naše bivanje, zato si zaslužita naziv izjemna sodobna hiša, ali kot bi ju po svojem eseju poimenoval arhitekt, hiša iz Prvinske prihodnosti.

Pred tremi leti je v Oiti zrasla družinska hiša N. Sestavljena je iz treh prerešetanih lupin, od katerih največja zunanja objema nekakšno polodprto dvorišče z drevesi, srednja določa omejen prostor ob notranji najmanjši, v kateri je bivalni del. Arhitekt je izhajal iz predpostavke, da je najboljši zunanji prostor tisti, v katerem se počutimo varno kot v notranjosti in najboljši notranji tisti, ki nam da enak občutek svobode kot zunanjost. Ustvaril je vmesni prostor, kjer prebivalci bivajo zunaj, čeprav so noter in obratno. Kljub vse prej kot ekologični pasivni hiši bi lahko rekli, da je bivanje v hiši zelo sonaravno v povsem dobesednem smislu. 

Drugi primer kaže, kakšna je lahko brunarica. Arhitekt je želel ustvariti 'ultimativno leseno hiško'. Nastala je 8 x 8 x 8 metrov velika kocka iz masivnih lesenih klad debeline 35 x 35 centimetrov, ki zaradi različnih dolžin v notranjosti tvorijo svojevrstno ekstremno razgibano votlino. V tej popolnoma nenavadni, a hkrati prvinski počitniški hiši, je moč najti kuhinjo, kopalnico ter kup prostorov, ki omogočajo različne pozicije telesa – sedeti, ležati, biti zleknjen, v dvoje, v družbi, sam. 

Redke so dobre sodobne arhitekture, ki se v svojem bistvu in načinu bivanja, ki ga ponujajo, močno razlikujejo od drugih. Opisana primera sta tako nenavadna in osupljiva, da ne rabita dodatne kritike. Morda pa bosta pomagala naročnikom, da bodo lažje sprejeli arhitektove predloge, ki želijo samo za milimeter spremeniti in izboljšati način njihovega bivanja. 

Janja Brodar

foto arhiv biroja

objavljeno v reviji polet 30.6.2011

ARHITEKT-URA

MIES VAN DER ROHE-PAVILJON V BARCELONI : EDVARD RAVNIKAR-MODERNA GALERIJA

JE TO RES?

Da bi lahko razumeli arhitekturo, jo je potrebno doživeti v živo. Vendar to včasih žal ni mogoče, ali pa vsaj zelo težko. Alex Roman nam v filmu The third & the seventh predstavlja nakaj vrhunskih arhitekturnih dosežkov, pravih klasik. Posvetilo arhitekturi in fotografiji.
Full-screen obvezen.

Zdaj pa še trik. Kljub temu, da predstavljeni objekti obstajajo, je film le računalniška animacija. Torej film ni posnet s kamero, ampak generiran z računalnikom. Alex Roman si je film zamislil, modeliral, renderiral, tudi glasba je njegovo delo. Izjemno. 

ARHITEKTURNI POLET Z JANJO

KOZOLEC

PRENOVA BOHAČEVEGA TOPLARJA V NAZARJAH. SVEŽA IN DOSLEDNA.

Slovenija je država podeželja in prenekatero naše mesto je le razširjeno ruralno naselje. Tako ni čudno, da v številnih slovenskih krajih zgodovinsko jedro predstavljajo razpadajoča poslopja nekdaj bogatih kmetij, ki zaradi spremenjenega načina življenja že dolgo ne opravljajo več svoje osnovne in tudi ne nobene druge funkcije. Kjer bi se morale razvijati centralne krajevne dejavnosti in javni prostor, samevajo ograjena opustela dvorišča in s kramo napolnjeni stari hlevi, kozolci, kašče. V Nazarjih, naselju ob sotočju Savinje in Drete, pa so opisano situacijo znali obrniti sebi v prid. S svežo programsko in dosledno arhitekturno prenovo načetega kozolca toplarja v tržnico in galerijo so poustvarili center kraja in uspešno povezali preteklost in sedanjost ter ruralnost in urbanost.

Bohačev toplar na dvorišču  nekdaj znamenite Bohačeve gostilne so l. 1874 postavili 'furlani', zidarji, ki so od srede 19.st. pogosto zidali po premožnih kmetijah v vzhodni Sloveniji in v naš prostor prinašali svoje stavbarsko izročilo. Mogočen kozolec toplar s pozidanima prečnima stranicama in značilnim bogatim okrasjem iz opečnih mrež je z gostilno nekdaj predstavljal jedro naselja, zadnja leta pa sameval in propadal; zob časa je načel zidane in lesene elemente, streho, okrasje. Občina Nazarje in mladi arhitekt Janez Peter Grom so kljub dotrajanosti prepoznali arhitekturni in urbanistični potencial te tipične slovenske stavbne dediščine in se podali na pot uspešne prenove.

Programska preobrazba in arhitekturna rešitev Bohačevega toplarja ja zasnovana tako, da spoštuje njegovo zgodovinsko izročilo, hkrati pa z zavestno rabo črno barvanih kovinskih elementov (stopnic, stojnic, pitnika) odgovarja na sodobnost in bogati časovni odtis stavbe. Iz arhitektovega opisa razberemo, da je »izvirna zidana in lesena konstrukcija v celoti sanirana, ojačana ter prilagojena novi rabi. Vse zunanje stene in ostrešje so izolirani, inštalacijski in električni vodi ter klimatske naprave pa so diskretno umaknjeni v sestavo konstrukcijskih elementov. Obe čelni stranici kozolca sta v celoti zidani in pobeljeni ter okrašeni z opečnimi prezračevalnimi linami. Vmesni štirje nosilni stebri in podporne ročice so izdelani iz hrastovega lesa, t.i. spodrezane babe nog pa stojijo na kamnitih podstavkih. Tlakovanje hodnega dela tržnice je narejeno iz pranega betona, iz katerega izstopajo uvaljani prodniki iz bližnje Savinje.«

Kozolec je, naj nam bo to všeč ali ne, ena izmed najlepših arhitektur, značilnih za naš prostor. Kljub pomanjkanju sodobnih tehnologij gradnje in brez poglobljenih teoretskih arhitekturnih znanj je našim prednikom uspelo zgraditi izjemno trajne in harmonične stavbe, v katerih je že z bežno skico moč prepoznati razmerje zlatega reza. Bohačev toplar naj bo kazalec svetlejše prihodnosti kozolcev, take, ki bo prepoznala logično lepoto njihove zgradbe in čar patine časa. Medtem ko so njih žalostne reminiscence ob avtocestah v vlogi ogromnih reklamnih panojev razvrednotenje oblikovnih in graditeljskih vrlin, je prenova toplarja v tržnico in galerijo za Nazarje ravno tako iskriv, sodoben in pravi korak, kot je za Ljubljano predvidena prenova Roga v Center sodobnih umetnosti in Tobačne tovarne v poslovno stanovanjski kompleks.

V maniri »raje podreti in sezidati novo« namreč vse prevečkrat pozabljamo na potencial kvalitetne obstoječe arhitekture. Da je programska prenova zapuščenih gospodarskih objektov dobra poteza, priča tudi primer t.i. loft-ov iz zahodnega sveta. Prazne industrijske hale, ki so jih v Londonu, New Yorku idr. sprva naselili revni umetniki, so se skozi čas preobrazili v komplekse velikih prestižnih bohemskih stanovanj in petičnih butikov, nekdaj degradirane četrti pa so postale najimenitnejši mestni predeli. Tako lahko tudi opuščen kozolec sredi vasi postane uspešno prenovljena sodobna stavba. Na novo odkrit ponos slovenskega podeželja. Ekologiji je zadoščeno že v izhodišču. Namesto novega – oživljeno staro.

Janja Brodar
foto Marko Leber

OBJAVLJENO V REVIJI POLET 10.6.2011

OBISKALI SMO NAJDALJŠE STANOVANJE V LJUBLJANI

 

Ne desni strani se zvrsti kar 10 prostorov!!

Klik na sliko je seveda nujen.

BELA ???

Predlaga arhitekt belo barvo naročniku. Naročnik pa takoj ustreli, da bo kot v bolnici. Nasmeh.
V novi pediatrični kliniki že ne. 
Dolgo sem iskal belo steno...
eno samo...

zaman.

MANDALA

narejena iz google earth satelitskega posnetka Ljubljane

BAR ZA LJUBITELJE MINIMALIZMA

MONTY PYTHON - SKEČ O ARHITEKTIH

O bog, pa kakšen poklic si mi to dal.
Vse je seveda res.

ARHITEKTURNI POLET Z JANJO

Lepota bo rešila svet

Osupljivo betonsko krajinsko skulpturo na Siciliji je težko najti in še težje pozabiti. Spomenik življenja in arhitekture. 

Leta 1968 je zahodno Sicilijo stresel katastrofalen potres, v katerem so najhujše posledice utrpela mesta v dolini Belice. Prenova, ki je sledila, je bila zaradi vpletenosti mafije in obupne politike za prebivalce tako pogubna, da je izraz 'Belice' v Italiji postal metafora za skorumpirano organizacijo ob naravnih nesrečah. Ko se človek danes vozi po dolini, končuje na slepih cestah in v neimenovanih porušenih krajih, polnih duhov. Nikjer nobenega turista – teh se v Agrigentu, Segesti, Trapaniju kar tare, niti nobenega domačina. Porušeno mesto Gibellina namreč iščejo le navdušenci nad sodobno umetnostjo, ki imajo sicer na Siciliji (ob obilici popularne antične in druge stare arhitekture) bolj malo priložnosti za oglede. V mestu stoji, ali bolje, se čezenj razteza,  mogočna krajinska skulptura 'Il Grande Cretto'.

V 17. Stoletju nastalo mesto Gibellina je bilo v potresu tako uničeno, da so se oblasti namesto obnove odločile v  oddaljenosti 20 km zgraditi novo mesto Gibellina Nuova, ki se ga danes žal drži običajen nesrečen duh naselbine brez patine časa. Ruševine prvotnega mesta pa so prepustili italijanskemu umetniku Albertu Burriju, da iz njih napravi spomenik preminulim. Burri je dal mesto dobesedno preliti z belim betonom. Pobočje, kjer je nekoč stalo mesto, prekriva poldrugi meter debela betonska preproga velikosti nekje 300 x 300 metrov, v katero so upoštevajoč raster nekdanjih ulic vrezane poti. Po njih se lahko obiskovalci sprehajajo kot v nekakšnem masivnem blodnjaku. 

Il Grande Cretto je  hkrati arhitektura, krajinska arhitektura, land art, krajinska skulptura, veliko kiparsko delo (v času svojega nastanka največje na svetu). Je ogromno utelešenje ideje, ki se je pojavila v umetniških krogih (v ZDA) konec 60. let prejšnjega stoletja, da je treba odpraviti prepad, ki zija med umetnostjo in realnim življenjem. Ekskluzivnost kipov, do tedaj vzvišeno čakajoč ali v galeriji ali na lokaciji v mestu, kjer jih nihče ne opazi, je odpravljena z ogromnostjo skulpture, skozi katero se lahko sprehodimo, kar nas pripravi do mnogo bolj telesnega in neposrednega doživetja umetnine. O telesnosti in minljivosti pa je Alberto Burri (1915-1995) vedel veliko. Preden se je posvetil umetnosti, je diplomiral na medicinski fakulteti v Perugi in med drugo svetovno vojno delal kot vojaški zdravnik v severni Afriki ter nekaj časa preživel v vojnem ujetništvu.

V betonskih blokih 'Velike razpoke' v obliki nekdanjih zazidalnih karejev čutimo ostanke uničenih stavb, dreves, predmetov, morda celo življenj, ki so toliko bolj srhljivi, kolikor so nam za vedno skriti pokopani pod plastmi peska in cementa. Enotnost materiala poudarja obliko nekdanjega tlorisnega odtisa mesta, ki spomeniku daje močno arhitekturno konotacijo; skulptura je zanimiva tudi zato, ker nam omogoča razbrati celoten tloris starega mesta kar med sprehodom po samem mestu.

Il Grande Cretto je surov in prvinski, a hkrati spoštljiv in nežen. Zdi se, da je po štirih desetletjih spomenik še mogočnejši: čas je mestoma razpokal, mestoma napihnil, odlomil, potemnil ali pobelil betonske bloke in poti, ki jih je začela preraščati živa narava. Iz rež sili zelenje in pajki, lišaji se nabirajo na stenah. Gromozanska betonska skulptura kaže v svojem spokoju mnogo več upanja in življenja kot nova Gibellina. Velika razpoka je tam kot nagrada, kot upanje zablodele doline in njene neuspešne prenove. Preprosto morate jo poiskati, ko se odpravite na Sicilijo, in nič ne de, če boste na ta račun zamudili kak turistično oblegan antični tempelj. Skulptura namreč odraža neverjetno moč umetnosti, da se upre skorumpirani in pokvarjeni politiki. Menda bo res le lepota rešila svet.   

Janja Brodar
foto Goran Rupnik

OBJAVLJENO V REVIJI POLET 20.5.2011

POVABILO

na predavanje našega dragega kolega Robija Dolinarja. Gotovo bo zanimivo.

ARHITEKTURA, Sinopsis

Kaj je arhitektura? Kdo jo določa? Kaj v njej iščemo? Morda pravotlino na katero smo pozabili ali spomin, ki smo ga izgubili? Obstaja kraj kamor bi se želeli stalno vračati? Je arhitektura ta kraj, ki ga vsi zavedno ali nezavedno iščemo? Je arhitektura podoba ali naš obraz? Ima arhitektura celo kaj skupnega s poezijo? Smo ljudje kot poet, ki vztrajno sledi pesmi, da bi jo ujel, za njo teče, teče, teče, v trenutku, ko pa se mu zazdi, da jo je končno zagrabil, pa se njegova umetnost zmuzne, ter mu kot drobna, preplašena ptica, zleti iz rok?

Gost tokratnega četrtkovega večera bo Robert Dolinar, ki se je izobraževal v Ljubljani, Padovi in Londonu. Po svojem osnovnem poklicu je arhitekt, nakar je študiral filozofijo, teologijo in staroarabski jezik. Pri današnjem delu ga zanimata sakralnost hiše ter domačnost sakralnih prostorov. Ukvarja se predvsem z vprašanji materije. Slednjo išče v naravi, nato pa prenaša v svoje male arhitekture. Vseskozi ga vodi želja, da bi ustvarjeni prostori postali človekov dom. Z njim bomo skozi besedo in sliko poskušali odgovoriti na zgoraj zastavljena vprašanja.

V četrtek 19.5. ob 20h na MIC, Zrinjskega ali JPII št.13., v Ljubljani