NAJLEPŠE KOPANJE LETOS

PA SMO NAZAJ.

Pozno poletje, začnemo delat, povsod naokrog pa kriza. Fuckoff. 
Treba se je boriti in to s stilom.
Tako kot tile fantje. Dobrih 5 minut. Priporočam ogled - na big screenu. 
Gorillaz, Bruce Willis kot John Mclane, Bobby Womack... do roba in naprej.

Saj bo sobota 14.,
za glasbeno podlago pa klik na sliko...

STANDARDI NAJEMODAJALCEV PRI NAS

"Oddam stanovanje, primerno za študentko, zgrajeno leta 1896. Namenjeno vegetarijanki, nekadilki, nealkoholičarki. Neopremljeno in energetsko potratno (brez centralne kurjave, stara okna in stara fasada), vhodna vrata so poškodovana. Naj te ne moti pomanjkanje dnevne svetlobe. Topla voda le ob nedeljah. Študentka mora biti varčna z elektriko. Samo za eno študentko imam prostor, za dve ni prostora. Študent ne sme biti, ker me bodo sosedje zmerjali s pedrom. Je energetsko zelo čisto. Zraven lepega stanovanja, povsem renoviranega. Omogoča mirno bivanje ter krasne razglede."

Hm. Na prvi pogled bi pomislil, da oddaja trugo. 

Oglas je sestavljen iz stavkov različnih oglasov v Sloveniji.

THOSE GOD DAMN HIPPIES. THEY EVEN FUCKED UP THE MUSIC

Pohištvo mi je pa všeč.

ŠE JE UPANJE.

Nogomet je preprosta igra: 22 moških se podi za žogo 90 minut in na koncu zmagajo Nemci.

(Gary Lineker po porazu v polfinalu svetovnega pokala leta 1990)

Natečaj je preprosta stvar: 120 ekip dela na svojih predlogih 2 meseca in na koncu zmagajo Bevk Perovič arhitekti. 

(Tomaž Krištof po porazu na natečaju za NUK-2 leta 2012)

 

 

Otvoritev razstave natečajnih rešitev za natečaj NUK II bo v torek, 10. julija 2012, ob 16.00 uri v kompleksu Tobačne, Tobačna ulica 5, Ljubljana.

Na letošnjem evropskem prvenstvu v nogometu so zmagali Španci. Nemci so bili četrti.

SONCE. + 38.

V tem atriju na Bregu je pa skoraj vedno senca.

NASPROTJA SE PRIVLAČIJO

Da se bo jedlo in pilo tri noči, med nami pa se bodo sukale s kraguljčki okrašene trebušne plesalke in nam ponujale vodno pipo, bi morda pričakoval turist, ki je nekoč v enem dnevu videl grand bazar, sultanovo palačo in modro mošejo, zvečer pa se napil rakije v glasnem vzdušju 'prave orientalske' restavracije. Sama sem pač vedela, da je takšen orientalizem bolj prodajni hit za turiste. In da bo turško-nemška poroka, ki se naj bi odvila popoldne na ladji po Bosporju, zvečer pa nadaljevala v mestni restavraciji v centru Istanbula, daleč od mistike Tisoč in ene noči. A me Turčija tudi tokrat ni pustila na cedilu, vsaj kar se presenečenj tiče: bil je to prvi žur v mojem življenju, na katerega sem prišla točno – in zamudila.

Displej v pristanišču je kazal dve minuti čez štiri, jaz pa nisem mogla verjet svojim ušesom. Nevesta, Nemka, mi je po mobitelu pojasnila, da je ladja izplula ob štiri nula nula in tiste, ki so se druščini pridružili ob naročeni četrti uri v pristanišču, pač pustila na obali. 'Is this some kind of joke?' je izdavila ena, ki je prej nisem poznala. Hja, če naročiš svatom, naj pridejo ob štirih v pristanišče potniških ladij petnajstmilijonskega mesta, moraš pa res globoko verjet v previdnost svojih gostov, da za isto uro veliš kapitanu, naj izpluje. Mar pričakuješ, da bodo svatje za vsak slučaj prišli že uro prej iskat pravo ladjo in potem ključno sekundo skočili na krov?!

Kaj hočemo, to je to. Ostali smo ostali na suhem. V glavnem prijatelji mladoporočencev iz skupnih istanbulskih študentskih časov. Prileteli z novimi družinskimi člani iz Slovenije, Gruzije, Indije, Francije in Nemčije. V svilenih oblekah, z rožami, darili in dojenčkom smo zbegano stali na razrukanem betonu pristanišča Iskele. Ladijske hupe so trobile, carigrajski galebi krakali, pripravljalo se je k popoldanski nevihti. Nemočno smo pogledovali okoli in se po bizarnem povpraševanju  mimoidočih 'are you here for the wedding, too? Well, you're late' – nekako prepoznali med sabo. In si mislili, še dobro, da nisem jaz edini bedak, ki je pripotoval tako daleč, potem pa zamudil poroko. 

Tradicionalni turški dan za poroke je petek in tistega sta za svoj 'da' izbrala tridesetletna Nemka in Turek – natančneje Kurd. Njuna veza se je začela pred leti, ko je ona leto dni preživela kot tuja študentka antropologije na eni od istanbulskih univerz. Po zaključeni izmenjavi njena vrnitev v Nemčijo ni dolgo trajala. Kmalu se je preselila nazaj v Istanbul in skupaj sta najela veliko stanovanje, v katerem sem bila nekaj mesecev njuna sostanovalka. On je glasbenik, igra tradicionalno kurdsko brenkalo saz. Več let svoje kariere je preživel v Nemčiji, kar je njuno začetno komunikacijo močno olajšalo – angleško namreč ni znal, saj zaradi slabega javnega šolstva celo mladi Turki ne obvladajo tujih jezikov. Tudi sama sem bila tedaj primorana, da končno enkrat, 1300 km vzhodno od doma, obnovim srednješolsko znanje nemščine. To je bil uvodni korak k spoznanju te presenetljive turško-nemške prepletenosti, ki jo je v Istanbulu čutiti na vsakem koraku. Nihče ne ve, zakaj se ta dva silno različna naroda tako čudno privlačita.

In tudi tistega poročnega petka smo zamudniki vzrok nastale situacije politično nekorektno poiskali v tem odnosu, rekoč, mora bit pa res razburljiv, če smo mi zdaj tu. Ja, neke vrste šala. In smo jo tako tudi vzeli. V parku čakali, da se ladja vrne z dveurnega izleta. Po njem naj bi se namreč vsi skupaj odpravili na ohcet v nek tipični kafič v petem nadstropju na Taximu. Ker še žur zamudit bi bilo pa res bizarno! Hvala bogu nam je bilo naročeno, naj na ladjo prinesemo alkohol po svojem okusu, češ, v Turčiji je le-ta slab in drag, bo pa na ladji pripravljen led za ohladitev. In tako smo na klopci degustirali slovensko, gruzijsko in francosko vino ter turški efes iz najbližje trgovinice. Ko je začelo pršiti, smo se pomaknili pod platneno tendo obalnega kafiča in podnjo doživeli najhujšo in najdaljšo majsko nevihto, kar jo Istanbulčani pomnijo. Nebo je bilo črno, po tleh je drla voda, petmetrski valovi so butali v pomol in izničili delo slehrnega dežnika. Stiskali smo se proti centru mize in greli roke z žerjavico za vodno pipo. Čez fine obleke smo bratsko navlekli vse, kar smo premogli. V ekstremnih razmerah se prijateljstva ustvarjajo hitro! In otrok je kot ubit spal v vozičku, mašalah.V trušču vodnega razvrata smo si pripovedovali intimne zgodbe iz oddaljenih krajev in šele zaskrbljen klic Istanbulčana, pri katerem sem stanovala, me je spravil v realni čas: Janja, si ok? Ste lahko pristali z ladjo? Uf, Hasan, niti izpluli nismo. In malo sem že pijana.

Na srečo. Kajti romantična plovba se je s petdesetimi nemškimi sorodniki na krovu iztekla vse prej ko romantično (oni niso zamudili, ker so se mladoporočencema pridružili že v mestu – so že vedeli zakaj). O kakem razgledu 'glejte, tu je Azija, tu pa Evropa' ni bilo ne duha ne sluha, veter, dež, valovi, sunkovito zibanje, slabost. Zasilno so pristali na nekem drugem koncu obale in se spravili v mestni avtobus proti Taximu. Voda, ki je drla po strmih istanbulskih klancih, je spodkopavala kolesa, avtobusu je zdrsavalo, in med majanjem je zdrsnil navzdol. Brez hujše nesreče, a menda precej prestrašenim je vseeno uspelo prispeti v restavracijo, kjer smo se jim nakodrani od vlage slednjič le pridružili.

Taxim je istanbulski downtown. Stari center na drugi strani zaliva Zlati rog je rezerviran za banke in turiste in zvečer tam ni nikogar. Medtem ko novejši Taxim s slavno Istiklal ulico, na katero se na eno stran pripenja arty farty mondeni Cihangir, na drugo pa red light district Tarlabaše, ne umre do prve jutranje molitve, ko z glavne ceste avtomobili poberejo še zadnje transvestitske prostitute. Arhitektura na videz ni nič drugačna kot doma, vibracije pa. V prvem nadstropju sadjar, v drugem fotokopirnica, v tretjem disko, v četrtem restavracija in v petem strešna terasa za žur je vzorčni primer 'mešane rabe prostora'. V eni takih sta nas pričakala v klasično belo obleko napravljena nevesta in ženin, čigar številčna družina iz vzhoda Turčije poroki ni prisostvovala; ker so starši že stari, za ostale bi bil pa to prevelik finančni zalogaj. Neprimerljivo lažje pride Nemec v Istanbul kot domačin z vzhoda, ekonomija pač. Škoda!

Ob udarnih ritmih tradicionalne kurdske glasbe so se kot po ukazu hudo razvneli vsi Nemci. Sklepam, da zaradi neznanskih količin popitega alkohola.  Namreč: ker sem vmes skočila 'domov', da dam spat otroka, in se vrnila ob enajstih zvečer, je od vsega alkohola ostalo le še dva deci poljske vodke. Vsake toliko se je potem sicer pojavila buteljka vina, ki jo je prinesel novi prišlek, a je šla hitro kot je prišla. Vsaka dobra stvar je imela pač svoj ampak. Hrana je bila dobra in pekoča, a začuda brez slaščic. Muzika odlična, ples tudi, in če bi kateri od ženinovih prijateljev glasbenikov znal vsaj malo več angleško kot jaz turško, bi morda celo spoznala fajn ljudi. Ampak. Ob rani drugi uri ponoči, sredi najbolj energetičnega plesa, ko so mladi Kurdi s tako vnem plesali svoj kolo, da so se jim pridružili še najbolj zakravateni evropski strici, so prižgali luči in nas pospremili v dvigalo?! Konec, ende!

Na poti domov na stojnici kupim kilo jagod. Celo sadjar ima še odprto. Zmeniva se po turško, ko pa pogovor steče, preklopiva na nemščino. Da je nekaj let živel tam gor. In smo zopet pri turško-nemški navezi. Ki je povsod! Nemška ambasada v Istanbulu je oblegana bolj od najslavneše prodajalne baklav Guloglu v Kadikoyu (1000 kg jih prodajo na dan). Očitno se dogaja svojevrsten fenomen: lahko bi rekli, da Nemke vračajo udarec. Če so se Turki množično poselili na Nemškem, pa se zdaj Nemke množično izseljujejo in poročajo v Istanbul. Izmenjave nikdar ne ostanejo enostranske!

Pa še epilog: za darilo mladoporočencem sva se namenila prinest opečno rdeče prebarvanega originalnega Rexa, kultni stol oblikovalca Kralja. Rdeča je ženinova najljubša barva. Za prijatelja, pri katerem sva stanovala, pa neko veliko fotografijo z ljubezenskim motivom iz Ljubljane. Fotografijo sva Hasanu in njegovi ženi že prvi večer podarila in smo jo na steno dnevne sobe razkošnega stanovanja z razgledom za milijon dolarjev tudi obesili. Stola pa na poroko nisva nesla (na srečo, saj bi se še uničil v tistem nalivu), sva se pa dogovorila, da prideva na obisk čez par dni, ko se stvari umirijo. V soboto zvečer sva sama 'doma'. Prelepa stara steklena vrata, fine žametne zavese in olivno zelen kavč. Les, ki škripa in razgled, ki osvobaja. Iz škatle vzameva rexa, da preveriva, če je cel. Postaviva ga na ogromno čisto tanko perzijsko preprogo. Zapre nama sapo. Noro lepo izgleda. In potem je stol tam tisti večer, ko si skuhava mlad grah in popijeva kozarec turškega rdečega. Ostane tam čez noč. Zjutraj nanj kot na najbolj domačo stvar spleza naš mali otrok. Obema se po glavi plete ista misel. Rex sodi sem, na ta tepih, pred razgled na bosporski most in cihangirske strehe, ulico stran od Pamukove hiše. Kaj pa mladoporočenca? 

Na poroki sta nama zaupala, da bosta šla zdaj, ko je stanje z vizo malo lažje, poskusit živet v Nemčijo. In sigurno nista tako nora, da bi stol nosila s sabo na letalo. Midva pa nočeva, da konča v kaki prodajalni rabljenega pohištva za 20 lir v Bešiktašu. Okej. Ko greva na obisk, vzameva fotko in pustiva stol. Da ni to neko trapasto maščevanje za vse poročne peripetije? Bog ve, da ne. Pa saj dogodek je bil, ko potegneš črto, imeniten! Le stol in stanovanje si drug drugega zaslužita. Mladoporočencema neseva sliko s srčkom, katere sta zelo vesela.

V Sloveniji mi prijatelj Emir pojasni: ni za tistega, komur je namenjeno, ampak za tistega, komur je usojeno. 

 

Janja Brodar

objavljeno v reviji Polet 21.06.2012

SOMEBODY THAT I USED TO KNOW

Berem knjigo Boštjana M. Zupančiča Prva od suhih krav. Razlaga trenutno stanje in pogled v prihodnost, ki naj bi bila zaskrbljujoča. Še več, prava katastrofa, novi srednji vek. Nimamo šans, smo že vse zajebali. Me kar zaskrbi za mojo malo Jagodo.

Potem pa malo surfam na You Tube.
In naletim na ta komad:

 

potem pa najdem še to verzijo all in one

pa zbor

parodija

 

pa to the police verzijo

 

ta je res dobra

pa likovno, lezbično, fantovsko, v avtu, v parku pa še 50 drugih. Ne neha se. Čekitaut.
Ena izjemna kreativnost. In to isto opažam tudi drugje. V arhitekturi naprimer. Kar bruha. 
In je spet vse v redu. 
'Lepota bo rešila svet' - Dostojevski.
Knjigo pa vseeno priporočam.

NIČ NE RABI...RAZEN PARCELE

V Trnovem ob Gradaščici je zrastla hiša, ki ni priključena na noben sistem. Se pravi je samooskrbovalna.
Javni ogledi ob četrtkih ob 16h.

Začenja se Festival migrantskega filma,

ki ga že tretje leto organizirata Slovenska filantropija in Zavod Voluntariat.

Danes, 18. junija, ob 19h v Kinodvor... vstop na vse dogodke je prost.
 
http://www.fmf-slovenija.si,

KOLIKO STVARI RES POTREBUJETE?

NASTOP PEVSKEGA ZBORA ARHITEKTOV SLOVENIJE

V četrtek zvečer, ob 19 uri, bo v Hiši arhitekture otvoritev razstave del Emiela Lamersa. 
Ob tej priložnosti bo zapel pevski zbor arhitektov Slovenije. 
Slednjega pač ne gre zamuditi.

BUUUUM!

“Stalno se prepiram z njim, ni me želel poslušati, delal je po svoje in hišo uničeval z bedastimi detajli. Tega nisem več mogel gledati,” 

je rekel MILOŠ SIMIĆ, študent tretjega letnika za arhitekturo, ko je oče želel pred vhod v hišo postaviti dva leva. In je vzel eksploziv... 

JUTRI JE ŠE EN DAN

Vsak dan bi objavil eno dobro slovensko hišo.
Nemogoče.
Mogoče eno na teden?
Ni šans. Jih ni.
Na mesec?


V dnevnem časopisju pa vsak dan berem, kako je nekdo nekaj prenakazal, malverzacije, podkupnine, razne vrednosti za katere lastnik ne ve, kako so se pojavile pri njem, podpisi na pogodbah, ki dokazujejo poneverbe, za katere avtor meni, da to niso njegovi, pa razni bivši predsedniki uprav...omogočil ugodno prodajo...postal njen solastnik...
Vsak dan.

ŠE JE ČAS

V mestu so se pojavili glinenčki.

Če jih opaziš, pošlji foto na http://www.sejecas.si/

BETON, BETON SAMO BETON

Za glasbeno podlago pa
RAMBO AMADEUS - BETON

TO HIŠO DELAMO ZADNJE ČASE

In z delamo mislim dobesedno. Ročno delo. Montaža.
Uuuu je zabavno.