Ne berem forumov.
Včasih
jih naključno prelistam in hitro zbežim drugam. Nestrpnost in druga
negativna čustva, ki se po par komentarjih začnejo tu množit in hitro
preplavijo osnovno temo, se mi zdijo ponižujoči do mene in sploh vseh. Postanem žalosten in žal včasih tudi sam negativno nastrojen.
O.K. oglasit sem se hotel predvsem zato,
da sporočim svojo izkušnjo ob sodelovanju pri natečaju za islamski
center. Mislim, da je bil to najlepši projekt, ki smo ga naredili v
biroju. Pa ne samo zaradi končnega rezultata - projekta, ki smo ga
naredili. Še bolj je bila namreč enkratna energija, ki se je vzpostavila
v biroju: naloga, ki nas je vse navduševala z raziskovanjem,
odkrivanjem teme, čutenjem, dojemanjem bistva arhitekture... in seveda
zaradi enkratnih sodelavcev, ki smo skupaj tkali ta čudovit objekt.
Najbrž vas polno tega, te energije na razume. Žal. (z 'vas' sem mislil na forumovce)
Smo pa v začetku imeli idejo, da bi naredili dva projekta. Enega skladnega z razpisnimi pogoji in enega 'po naše'.
In tu bi bili malce provokativni, a hkrati, mislim, zelo na mestu, zelo zreli.
Želeli
smo namreč predlagat, da se đamija umesti na gospodarsko razstavišče! Tam je tako rekoč že: imamo kupolo (velika razstavna dvorana), minaret
pred njo (dimnik), vodnjak za obredno umivanje, številne spremljevalne
objekte...
In ne samo to. Šli bi dalje. Na gospodarca, bi umestili še
sinagogo, protestantsko in pravoslavno cerkev, pa seveda rimokatoliško
in vzhodnjaška svetišča (žal jim ne vem imena).
Ustvarili bi Trg Miru, trg spoštovanja, razumevanja... skratka trg vere, upanja, ljubezni.
S tem bi bila Ljubljana morda nekaj posebnega, a ne v slabem,
ampak v dobrem, mislim tudi v naprednem dojemanju družbe, kakršna
postajamo, časa ki nas že obkroža, a ga še ne razumemo, nanj ne znamo
prav reagirat.
Da se ne bo kdo ustrašil: ta sožitja se že dogajajo. Eden od
sodelavcev nas je v začetku septembra za par dni zapustil. Bil je eden
treh slovenskih predstavnikov na nekakšni balkanski konferenci o
medreligijskem sožitju na Ohridu; s strani rimokatoliške cerkve, da ne
bo pomote. Nekje v cerkvenih krogih, teh togih, okostenelih organizmih,
ta čas in te probleme že dojemajo in jih poskušajo reševat, dajat
odgovore.
Čas v katerem živimo je kompleksen, včasih prehiter v razvoju, včasih se njegovih pojavnih oblik ustrašimo.
A punce in fantje! Bodimo korajžni, veseli in srčni. Vse bo fanj! Bog je z nami. Bodimo še mi, vedno in povsod z nami!
Uživajte! Januar je spet lep in dnevi se spet daljšajo.
Tomaž Čeligoj