KLIK NA SLIKO!

Dragi Plečnik, tvoja dela so naš navdih.

O Plečniku ve vsak otrok, da je največji slovenski arhitekt.  Pa sem kljub temu prepričana, da bi se našel celo prenekateri študent arhitekture, ki niti ne ve niti ne čuti kaj več od tega. Plečnik je namreč tako samoumeven, da se med izobraževanjem kar izmuzne in hočeš nočeš je njega odkrivanje prepuščeno nam samim. A kakšno odkritje je to! To je arhitektura s toliko duhovitosti in skrivnostnosti, s toliko aluzijami  na najbolj neverjetne stvari, da nas enostavno mora premakniti iz otopelosti potrošnega gradbinskega vsakdana in nam povrniti zaupanje v moč umetnosti, arhitekture.

V splošnem vzdušju evropske moderne (med svetovnima vojnama), ko je ornament začel veljati za zločin in je za počelo arhitekture veljalo, da naj oblika sledi funkciji in da je hiša stroj za bivanje, je Plečnik svoja dela opremljal z nešteto presenetljivimi kombinacijami in parafrazami klasičnih arhitekturnih elementov kot so stebri, balustri, piedestali, kapitlji, venci, piramide, oboki ipd, in ti so se mešali še z elementi slovenske ljudske folklore. Pa vendar so njegova dela dejansko zelo moderna v smislu jasnosti ter velikopoteznosti prostorskih zasnov, in bi bila kaj težko sprejeta med ljudmi, če ne bi bila ovita v predelan historični jezik. Pa še ta je bil dejansko uporabljen na povsem moderen način, klasične elemente je namreč sestavljal tako, da je kršil vsa pravila. Smešno je, da se danes sklicujejo na njega tisti, ki želijo uveljavljati svoje konservativne ideje, ko pa je bil zagotovo najpredrznejši slovenski arhitekt - v dobrem smislu: bil je duhovit in duhoven hkrati. Poglejmo nekaj primerov uporabe stebra, ob katerih se morate nasmehniti.  

Ko se človek za lutkovnim gledališčem poleti vzpne na ljubljanski grajski grič, lahko čez krošnje dreves uzre enormno dolgo belo gradbeno potezo, kakršne si v mestnem središču med drobno strukturo srednjeveških hiš ne bi upal načrtovati noben današnji urbanist. To so Tržnice! A ker je ta poteza speljana ob reki in opremljena s kolonado parafraziranih klasičnih stebrov, se je usedla v srce nekaterih manj naprednih tako zelo, da je kar ne bi dali...

Bržčas bi se omenjenim pobudam o konzerviranju tržnice Plečnik smejal – že v svojem času je na primer tožil, da »današnjemu Ljubljančanu ni nič neznosnejše kot jasna monumentalna linija – odtod sovraštvo rimskemu zidu«. Le-tega je prenovil na zopet zelo svojstven način.. Največji poudarek prenove je na zid nasajena in nekdaj s travno rušo prerasla piramida. Vanjo je vsekana votlina za obokani prehod, zaključena s portalom s strebroma, ki podpirata lok, a namesto da bi rastla iz tal, stojita v zraku (na konzolnih podporah). Tako ne le, da ne pomagata držati piramide, celo obtežujeta jo! Pomislite, da bi vam arhitekt predlagal kaj tako nelogičnega! 

Ob pozornem opazovanju se boste strinjali, da je steber, ki služi nečemu bolj nedoumljivemu kot le vertikalnemu podpiranju kake preklade, v njegovih delih pravzaprav stalnica - tudi v Križankah je denimo takšen, ki nima nič ne spodaj ne zgoraj. Kdor zna pač zna. 

Na primer ustvariti sakralen in domač ambient, kot je tisti v Bogojini, ko je glavni poudarjeni podporni steber postavljen izven centra, kar ustvarja nerazumljivo in mistično asimetrijo. Če nepravilno  geometrijo arhitekt uporabi danes, 80 let kasneje, mu še vedno marsikdaj očitajo, da je preveč moderen in neurejen. Vrnimo se k stebrom. Poglejte si tistega na stopnišču ob filharmoniji, ki v vlogi kandelabra hudomušno nagovarja mimoidoče. Na obeh straneh je voluta jonskega kapitela zamišljena kot vreteno, iz katerega se odvija svetilka. Vas na kaj spominja?

Napnite oči in primerom ne bo konca. Z vsemi pa bi rada spomnila na to, kar Krečič navaja v svoji monografiji o Plečniku: »Elektrifikacija, inštalacija, kanalizacija in vsa navlaka današnje civilizacije ne rešuje današnje umetniške stiske,« je govoril in se pritoževal nad preveliko nagnjenostjo k treznosti in utilitarnosti, nad pomanjkanjem fantazije med Slovenci in se zavzemal za aristokracijo, za novo aristokracijo duha, ki more naročati in zna uživati v umetniških delih in ji prav zato nalaga posebno odgovornost pred narodom.

In ta odgovornost je danes tudi na nas, ko se želimo izvleči iz trenutne krize. Če mislimo, da nas iz nje ponesejo le uporabnost, produktivnost, donosnost, učinkovitost in kar je še podobnega, se motimo. Nesporna veličina Plečnikovih del, ki so vse prej kot le racionalna, je dokaz za to. Morda je prav tistim, ki tega še vedno niso uvideli, namenjen opisani kandelaber ob gledališki stolbi pri parku Zvezda.  

Janja Brodar

objavljeno v reviji Polet 8.12.2011

60-TA

Lastniki niso hoteli imeti pravokotne hiše. Pa so dobili tole. Zasnovana v tri krake ima enormne toplotne izgube in prav toliko šarma. Ne delamo več takih. Z original opremo je kot iz arhiva.  Prava arhi-tura skozi čas.