POMOL

Ponavadi ne objavljam opisov z drugih blogov, ampak tokrat pač pa ne gre drugače. OSLIKARSTVUINŠEČEM piše Peter Štrovs. Tokrat o pomolu in o tajkunskih barabah in ne moreš ga ne spoštovati. Čekitout.

TAKŠNA BO, INŠALAH!

Nova mošeja v Ljubljani namreč, edina v Sloveniji. Katero bi izbrali vi?

Odprti mednarodni anonimni arhitekturni natečaj za idejno projektno rešitev islamskega versko kulturnega centra (IVKC) v Ljubljani lahko  mirno razglasimo (vsaj za arhitekte) za natečaj leta na slovenskih tleh. Petkova tiskovna konferenca v ljubljanski Mestni hiši je bila sklicana ob njegovem izidu, pa vendar so se pisala novinarjev hitro povesila, ko je spregovoril predsednik strokovne komisije, arhitekt in podžupan prof. Janez Koželj. Bolj kot arhitektura so za javnost zanimivi denarni posli in politično ozadje razvpitega projekta. Arhitektura je pač vedno v službi politike! Toda – na natečaj je prispelo kar 44 idejnih predlogov 28 domačih in 16 tujih avtorskih skupin, ki so avgusta in septembra v upanju na zmago trdo garali. Le kaj so pridelali in v kakšni konkurenci se je znašel zmagovalec?

Delo strokovne komisije je končano, zmagovalec Bevk-Perović arhitekti je bil razglašen, ostale nagrade so za sedaj še neuradne. Razstavo vseh prispelih del v Rotovžu pa čakamo. Poleg prve so na natečaju podelili še drugo (Urbi) in tretjo nagrado (Arrea) ter tri priznanja (Kombinat, Scapelab, Genius Loci). Natečajniki so morali v skladu z natečajnimi navodili zasnovati sodoben in odprt urbani kompleks, ki se ne bo izoliral od okolice, a bo vseeno vernikom nudil intimo in možnost identifikacije z islamsko simboliko. Preplet kultur in oplemenitenje lokacije naj bi bilo glavno vodilo za projektiranje. 

Nova mošeja s spremljevalnim programom bo stala na danes degradiranem polindustrijskem območju zahodno od kompleksa Dela v spodnjem delu Šiške, ki ga bo nov IVKC gotovo oživil. Podolžna parcela leži med Parmovo na vzhodu, gorenjsko železnico oz. kompleksom Pivovarne Union na zahodu ter območjem servisnih objektov Slovenskih Železnic na severu. Programska shema novega IVKC obsega 5.200 m2 uporabnih površin, od katerih  zavzema molilnica - mošeja 1.640 m2. Ostalo so knjižnica, knjigarna, restavracija, športna dvorana, prostori za druženje ipd., učilnice, pisarne, kabineti in nekaj manjših stanovanjskih enot. V kleti je predvidenih 300 podzemnih parkirišč. 

Tudi nekdaj sporne višine novih volumnov so bile strogo predpisane – minaret 40 m, molilnica (kupola) 24 m, ostali objekti 12m. Za primerjavo, Delova stopnica je visoka 60 metrov. Postavitev molilnice mora biti pod točno določenim kotom proti Meki, pomembno vlogo pa igra tudi tradicionalno introvertirano dvorišče z vodnjakom. V interpretaciji le-tega in postavitvi spremljevalnih volumnov v odnosu do molilnice in okolice se nagrajeni natečajni predlogi najbolj razlikujejo – lahko sklepamo, da odtod tudi njih vrstni red. Po kvaliteti obdelave projekta in likovni dovršenosti bi bil izid verjetno popolnoma drugačen, sploh glede na dejstvo, da ni bil nagrajen nobeden o tujih predlogov. Po besedah prof. Koželja naj ti projekti ne bi znali ujeti duha časa in prostora Ljubljane.   

Natečajni komisiji je predsedoval prof. Janez Koželj, podžupan Mestne občine Ljubljana in podpredsedoval dr. Nedžad Grabus, Mufti, Islamska skupnost v RS. Člani komisije: mag. Miran Gajšek in Darja Pergovnik s strani MOL-a; Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, dekana ljubljanske in sarajevske fakultete za arhitekturo prof. mag. Peter Gabrijelčič  ter prof. dr. Ahmet Hadrović, predstavnik za kulturo Stojan Pelko ter Nevzet Porić, tajnik Islamske skupnosti v RS in poročevalka arhitektka Urša Vrhunc. Komisija je v pičlih dveh dneh (!) zgoščenega dela izločila 38 projektov in šestim namenila nagrade. Predstavljamo slednje, pa se postavite v vlogo komisije in si izberite vašega najboljšega.

Prva nagrada:  Bevk Perović arhitekti

Volumni so kot lego kocke razmetani po obodu zazidalnega območja, ki tako ostaja prehodno. Tvorijo medprostor, ki se približuje tradicionalnemu introvertiranemu atriju mošejskih kompleksov. Osrednja kocka – molilnica – je v zgornjem delu transparentna karo mreža, v kateri se blešči steklena kupola. Je projekt, ki izraža zahod in vzhod na zelo dobeseden način,  kupolo ima in nima hkrati. Je v urbanističnem smislu odprt, a tudi nudi zaklon. Svobodno razporejeni volumni spremljevalnega programa so odmaknjeni drug od drugega in omogočajo povsem fazno gradnjo, kar je gotovo ena od odlik projekta. Kompleks, ki bo glede na pretekla dela zmagovalne ekipe boljši, kot ga vidimo danes. 

Druga nagrada: Urbi d.o.o. 

Projekt nagovarja v tradicionalnem slogu, simboliko povzema dobesedno. Urbanizem gradi na vertikalni gradaciji osrednje odprte poteze s stopnišči in iztekom v dvignjeni molilnici. Njena podoba je malone preslikava iz famoznega znaka za džamijo. Projekt, ki bi, če bi bil zgrajen, tujce zavajal, da Ljubljana premore džamijo že vsaj od leta 1980.

Tretja nagrada:  Arrea d.o.o. 

Projekt je v principu monolit, ki napolnjuje celotno zazidalno območje, iz njega pa so izdolbeni prazni prostori. Dvorišče obrača v nasprotju z drugimi projekti na zahodno stran proti železnici, saj predvideva poglobitev tirov. Kompleks navzven ne kaže verske vsebine, ta je skrita v notranjosti, v prerezu molilnice: zunaj kocka, notri valjasta kupola, skozi katero pronica svetloba. Sodoben, zelo zadržan arhitekturni izraz s premišljenimi volumni.

Priznanje: Kombinat.

Projekt tradicionalno introvertirano odprto dvorišče delno pokrije in njegovo funkcijo prenese kar na vzpenjajočo se streho spremljevalnega programa,  ki je dostopna z nivoja pešca. S tem omogoči več parkovnih površin v okolici ter klimatsko ugodnejši medprostor med molilnico in ostalimi objekti. Likovna govorica mošeje je izjemno dovršena in premišljena, polna geometrij, arabesk, kaligrafije, ornamenta. Ne zateka se v varno naročje minimalizma, temveč na sodoben način uporabi značilna islamska krog in kvadrat. Ta dva se množita oz. delita in sestavljata mrežo neenakomerne gostote, ki ustvarja čarobno notranjost. Zelo lep projekt, žal preradikalen v interpretaciji atrija na strehi.

Priznanje: Scapelab – arhitekturni biro

Projekt se prav tako odpove klasičnemu dvorišču. Namesto njega razgiba rob hiše, javni parter pa teče skozi stavbo preko odprtih nadkritih prehodov. Kompleks obdaja enovit ovoj, ki ne izkazuje sakralnosti prostora. Je pa minaret postavljen izven kompleksa na enega izmed robnih trgov. Navzven nevidna kupola je v notranjosti perforirana po vzorcu arabeske in spominja na razkošen hamam.

Priznanje: Genius Loci

Tudi ta projekt nima odprtega dvorišča. V pasove nizane volumne obdajajo stebrišča, sicer močno prisoten element tradicionalnih mošej. Objekt molilnice je podobno kot v zmagovalni in tretjenagrajeni rešitvi kocka, znotraj katere visi kupola, v tem primeru polprosojna platnena. Arabeska je uporabljena precej pavšalno in aplicirana kontinuirano na ovoj stavbe ter minaret brez stopnišča (saj imamo zvočnike?). 

Nabor nagrajenih nalog je v urbanističnem smislu res pester, nivo obdelave in likovni izraz pa z izjemo enega od zgoraj navedenih primerov presenetljivo nizek. Sploh glede na sakralno naravo objektov – tu naj bi umetnost, arhitektura služila kot prevodnik med božanskim in vernikom in izkazovala prepoznavnost ter pripadnost skupnosti. Tudi podoba izbrane zmagovalne rešitve s karo mrežo nad stekleno kapo je žal še zelo daleč od orientalske čarovnije ali zapeljivosti kipov Anisha Kapoorja, ki naj bi navdihnili mnoge natečajnike. Verjamem pa, da bo izvedeni projekt mnogo subtilnejši kot fasade, ki so nam jih zaupali na petkovi tiskovki.

V Sloveniji jemo pica-burek in pijemo turško kavo z mlekom. In takšna bo tudi nova mošeja, preplet dveh kultur, zagotovo. Slovenija ni kraj za izumljanje novih oblik, je kraj za kombiniranje. Za kupolo, ki je in ki je ni hkrati. Za podobe s pridihom postmoderne leta 2011. Za najmanjši skupni imenovalec. Je kraj, kjer ne zmaga najboljši, najlepši, najbolj drzen, najbolj napreden, najbolj kul, ampak tisti, ki od vseh v največji meri ustreza vsem merilom. Ki ima najmanj napak. Ki pokaže ravno prav veliko in malo. Plečnik bi odletel v šusu – ne, verjetno bi dobil priznanje. Že skoraj pravilo je namreč postalo, da najlepši projekti dobijo priznanja, zmagajo pa najsolidnejši.  Pa s tem ne mislim, da nov  IKVC ne bo dober. Prav krasen bo.

Ko se bo omikani, ekološko ozaveščeni  Zahodnoevropejec pripeljal po gorenjski železnici v naše glavno mesto, in bo za njim napol vaška, napol industrijska Šiška, bo v trenutku, ko bo uzrl našo novo sodobno mošejo, iz zvočnika zaslišal žametno napoved naslednje postaje Ljubljana. Kako lep uvod v Orient za mesto na sonči strani Alp. Čestitke arhitektom, Ljubljani in vsem vernikom.   

Janja Brodar

objavljeno v reviji Polet 24.11.2011

MOŠEJA

Pa jo imamo. 
Zmagovalka natečaja za novo mošejo v Ljubljani biroja Bevk Perović arhitekti.

ŠTUDENT - A NE NAŠ. DANSKI.

V Ljubljani, pa tudi na Obali in v Mariboru, se jeseni ne odvija vojna za študentsko sobo, temveč za študentsko posteljo. Dražeči primer iz Skandinavije za vzor odgovornim.  

Študentskih domovi pri nas postavljajo okvir za bivalni standard študentov, tudi če ti živijo v najemniških stanovanjih. V Sloveniji so to še vedno dvoposteljne sobe, in celo teh močno primanjkuje. Domovi so bili in so načrtovani znotraj ozkih zakonsko diktiranih smernic, ki našim arhitektom dovoljujejo le malo več kot kozmetično inovativnost. Celo najlepši primer doslej  - Študentski dom Poljane biroja Bevk-Perović arhitekti, ki je leta 2008 prejel Mies van der Rohe nagrado – ima le dvoposteljne sobe v apartmajih za štiri študente. Bolj razgibano programsko shemo (po zdajšnjem zakonu naj bo v novih študentskih domovih enoposteljnih sob več kot dvoposteljnih) lahko pričakujemo v študentskem domu kampusa Livade v Izoli biroja Dekleva Gregorič arhitekti.

Pa vendar rigidno stremljenje k približevanju minimalni predpisani kvadraturi (manj kvadratov, manj denarja)  in sledenje togim urbanističnim smernicam pač ne moreta privesti do bistveno boljše ali vsaj zanimivejše arhitekturne zasnove. Na primer take, iz kakršne izhaja študentski dom Tietgen na Danskem. Ta ustvarja prostor, ki vrvi od energije za študij in za vse druge študentske radosti.

Že leta 2002 so Lundgaard & Tranberg arhitekti, eden vodilnih danskih birojev, zmagali na natečaju za 'študentski dom prihodnosti' v novourbaniziranem delu Kopenhagna. Krožna tlorisna oblika doma je temu primerno drzna in nenavadna. Z njo je objekt morfološko ločen od 'pravokotne' okolice, v simbolnem pomenu  pa krog ustvarja prostor demokratičnosti (npr. antične terme, namenjene vsem slojem prebivalstva, so imele krožen tloris).

 

V izvotljenem valju, katerega center je prostoren zelen atrij, biva, študira in uživa 360 študentov. Vsak od njih ima svoj mir v enoposteljni sobi z lastno kopalnico in razgledom na okolico. Sobe so nanizane po zunanjem obodu valja v petih sklopih po dvanajst, ponovljeno v šestih nadstropjih. Vsakemu sklopu dvanajstih sob na notranjo stran proti centralnemu atriju pripadajo poleg razkošnih vertikalnih komunikacij še ogromna skupna kuhinja ter dnevna in delovna soba. Vse glasne družabne površine so tako obrnjene navznoter v center dogajanja, vse sobe pa navzven, v mir in zunanji svet. Stavba je odličen spoj individualnega in kolektivnega.

Materiali so tipično skandinavski – iskreni, zadržani, dosledno detajlirani: fasada iz bakra in oljenega hrasta, v notranjosti vidni betoni in obloge iz lesenih vezanih plošč. Sobna kopalnica je vključena v lesen pohištveni niz s posteljo, omarami in mizo ob daljši stranici, ves ostali prostor pa si študent lahko opremi sam. Tako kot smer razgleda so tudi globine sob različne, s čimer je še poudarjena njihova individualnost. Predvsem pa je s tem razbita fasada potencialno monumentalnega valjastega volumna. Še bolj rokenrol je notranja fasada s previsnimi volumni kuhinj, dnevnih sob, teras, ki pripeti na fasadno linijo strmijo v krožen zelen atrij. Vsi prostori so zračni, svetli, navdihujoče živi, celo hodniki. Na krožnem vrtu bi človek lahko ležal v deževnem danskem popoldnevu kot sredi afriške vasice, da o kuhanju, sončenju na terasah in celo pranju perila sploh ne govorimo. In študiranju!

V Sloveniji je stanje v primerjavi s tem arhitekturnim biserom resnično precej žalostno. Za nameček sta pomanjkanje mest v študentskih domovih in njihov nizek standard  povzročila poslovno priložnost za lastnike najemniških stanovanj. Denimo dvosobna stanovanja se (največkrat neprijavljeno) oddajajo kar  štirim študentom: dva v dnevni sobi, dva v spalnici - skupnega prostora seveda ni. Iztržek, ki ga najemodajalec dobi od kar štirih najemnikov, je jasno večji, kot ga lahko pobere od para, mlade družine ali celo nekoga, ki živi sam. Ogromno študentov ostane brez sobe v študentskem domu in se pač zadovolji s še tako nemogočim bivalnim standardom in še bolj psihopatskim lastnikom, kar vzpostavlja merilo za kaotično visoke najemnine.  Ne gre pa tudi zanemariti dejstva, da je v natlačenem stanovanju ali sobi pač težko dosledno in hitro študirati, živeti, uživati. Ah, to zadnje bi bilo že kar grešno.

Janja Brodar
foto: arhiv avtorja

objavljeno v reviji Polet 10.11.2011

MOSTOVI HIDAK 8

Evo ga, skoraj čisto svež.