Robert
Dolinar je arhitekt, ki svojih projektov ne ustvarja z miško, temveč z
vihtenjem motorne žage.
Njegove male arhitekture preveva milina in modrost, ujeta na poti
nenavadne izobrazbe in življenske poti. Ljubljanski arhitekturi je dodal študije
teologije, filozofije in staroarabskega jezika, vsled raznolikosti tematik pa za nameček zamenjal prav toliko okolij:
Padovo, Albanijo in London.
Ko se je lansko leto po dolgih osmih letih odsotnosti iz domovine vrnil
h koreninam, je ta mladi umetnik zavihal rokave in svojemu subtilnemu opusu
dodal nov sodoben sakralni prostor – teh pa na Slovenskem ne najdemo prav
veliko.Verujete ali ne, se boste v novourejeno sobo za kontemplacijo - ali po
domače kapelo - v Duhovnem središču Sv. Jožefa ob poljanski cerkvi v Ljubljani
želeli še in še vračati.
V hiši, ki je bila nekoč porodnišnica, lahko pa bi bila tudi katerakoli
druga stavba, je torej soba. Malo večja, z dvemi okni, krajna v nizu. Ko z
osrednjega hodnika vstopamo vanjo, nam kamen, razpelo in na vrata nabite
neobtesane deske dajejo slutiti nekaj zelo posebnega in prvinskega. Preureditev
običajne sobe v posvečen prostor je Dolinarju uspela s kiparskim, ne toliko
konceptualno arhitekturnim pristopom - za začetek kar s preoblikovanjem
pravokotne geometrije volumna. Strop in vhodno steno je z rahlo krivino napel
in s tem prostor usmeril. Vse ostalo je igra materialov, svetlobe in simbolov,
igra, ki jo je ustvaril z lastnimi rokami, da bi nas v svojem naročju zazibal v
svet tišine.
V sobi smo bosi, klečimo, ležimo in se razlivamo po mehkih volnenih
tleh. Zdi se, da so klop in lepi mali stoli tam bolj zato, da se počutimo
domače. Zavemo se balasta vsakdana; soba ga odplavi in nas odveže zunanjega
sveta ter prepoji z zapeljivo mirnostjo. Ležimo tako dolgo, da se stemni. Simboli
nas nagovarjajo v jeziku svetovljana – z motorno žago oblikovan križ, riba,
rdeča brazda na steni, večna luč za razpokanimi vrati neobtesane monštrance v
niši na opraskani steni, ki služi tabernaklju in… ne, ne smem povedati vsega.
Simbolika presega brezglavo sledenje predpisani tipologiji, je namreč
poglobljena do bistva in doseže celo tiste, ki o krščanstvu nimajo pojma.
Nenavadno za kapelo je tudi, da nas vabi, da se dotikamo mehkih tal, grobih
lesenih kipov, reliefnega pohištva - nagovarja in osvobaja nas še na telesni,
ne le duhovni ravni. Kot
da sta strast in tišina pravzaprav eno in isto. Želimo si, da bi bila ta
kapela naša dnevna soba. Kdo sploh rabi kavč in televizijo?
Vsaka družba ima tako arhitekturo, kot si jo zasluži (F. Košir). In
sodobna družba gradi prostore, ki imajo utilitarni namen, prostore, ki
funkcionirajo, proizvajajo, prodajajo, okupirajo. Nikjer pa ni sodobnih
sakralnih prostorov. V družbi, ki je obsedena s količino in hitrostjo se
prostorov za duhovnost pač ne gradi – za to se rabi premišljenost in čas. Šele
po obisku krasne male raritete na Poljanah se človek zave, da nam tega dejansko
močno primanjkuje. V svojem hitenju in načinu
projektiranju se sami sebi zazdimo pravi barbari. Tudi Plečnik je dejal, da kjer
hočete doseči najvišjo umetnost, tam mora botrovati nekaj skrivnostnega. In če,
tudi po njegovem, za Boga ni nič dovolj dobro, je pa kapela gotovo dobra za nas
– in za iskanje našega izgubljenega srca.
Janja Brodar
foto: Goran Rupnik, arhiv avtorja
objavljeno v reviji Polet 29.9.2011
