Ker se je ustvarilo mnenje, da so ti pridevniki objektivno merljivi. In kar se lahko izmeri, se lahko tudi proda - v tem primeru številke o porabljeni in privarčevani energiji. Zato je pasivna hiša sodobnemu Slovencu mnogo oprijemljivejši in bližji cilj kot pa dobra in lepa trajnostno zasnovana hiša. Lepote in dobrote se pač ne da izmeriti prav enostavno, pa tudi nista zakonsko predpisani tako kot varčevanje z energijo.
Ravno tu pa se moramo vprašati, koliko smo zares varčni. Novi Pravilnik o učinkovti rabi energije v stavbah od projekta sicer zahteva nizke obratovalne stroške že zgrajene hiše, vendar le-ti niso edino zveličavno merilo ekomorale. Poleg energije, ki je potrebna za obratovanje hiše, se bi morali nujno vprašati vsaj še o energiji, ki je potrebna za njen nastanek in nenazadnje tudi njen konec ali transformacijo. Narava nam bo izstavila račun, ki ga bomo na nek način morali plačati. A ko brskamo po naboru hiš v naši okolici, ki težijo k pasivnim standardom, se zdi, da nas od vsega eko- zanima predvsem eko-nomičnost. To pa pač ni dovolj za dobro arhitekturo, ki bi morala biti do narave spoštljivejša bolj celostno.
Za primer: eno vodilnih svetovnih podjetij za trajnostno gradnjo Arup (so npr. soavtorji slavnega pekinškega olimpijskega bazena) se v svojih delih ravna po kar šestih načelih, začenši z ničnim ogljičnim odtisom. Potem pa sledijo še: 2. samooskrba z vodo, 3. uporaba recikliranih, lokalnih in lahko dosegljivih/razgradljivih materialov (kamor sodi tudi fleksibilnost glede uporabe) 4. klimatske spremembe, 5. pozitiven vpliv in doprinos lokalni skupnosti in njenem grajenem okolju, ter 6. dejanska trajnostna uporaba stavb. O Arup-u, ki z 90 pisarnami deluje v kar 30 državah, je pred nedavnim izšla posebna izdaja znamenite strokovne revije a+u. V njej je predstavljenih 50 njihovih projektov, od afriških in kitajskih osnovnih šol do velemestnih poslovk. Žal pa se v uvodniku a+u skoraj opravičujoče izogne komentiranju njihove estetike. Očitno je tudi v svetu tehnološko uspešna trajnostna gradnja v kombinaciji z lepo arhitekturo pravzaprav še v povojih. O pasivni hiši namreč govorimo le kot o ogromni tehnološko napredni napravi, v kateri želimo doseči popolno izoliranost od okolice; in to ni prav. Človek je del narave in predvsem tudi duhovno bitje. Seveda je odlično, da se načrtuje pametno in ekološko, a ne smemo pozabiti na domišljijo in zdravo pamet.
Hiša v madridski La Floridi španskega Selgascano biroja je oboje: trajnostna in malo tudi pravljična. Svoje forme ne goji s transformacijo tradicionalnih stavbnih oblik, marveč se njen volumen povsem podreja lokaciji. Izhodišče za oblikovanje je bilo ohranitev prav vseh dreves na skoraj 3000 m2 velikem drevnatem zemljišču. Tudi med gradnjo se niso dotaknili niti enega – namesto tega pritlična hiša v obliki stroka pogumno zapleše med njimi. Kljub temu se to bivališče za štirišlansko družino ne trudi biti ponižno in vljudno. Uporabljeni so sodobni materiali v živahnih barvah, drevesa in hiša s kontrastom poudarjata drug drugega.
Zaradi rahlega padca terena je delno vtopljena v zemljo, s čimer izkorišča konstantno zemljino temperaturo: ta poleti hišo hladi, pozimi pa greje. Spalni in bivalni del sta ločena s prehodom ter višino in barvo strehe; oranžna na bivalnem in temno modra na spalnem delu je kritina iz recikliranih avtomobilskih gum. Nanjo so med strešnimi okni položene krožne blazine za sončenje in opazovanje krošenj in zvezd. Nezaglajene betonske stene kažejo vzorec lesenega opaža. Le-ta je bil po gradnji uporabljen za oblikovanje stopničaste zunanje terase z dostopom v center hiše.
Tudi notranjščina ni nič bolj konformistična kot zunanjost. Tla so zopet iz barvne reciklirane gume, kovinski kamin nenavadnih slokih oblik so zasnovali arhitekti, ostalo pohištvo pa je eklektična mešanica oblikovalskih kosov 20. st. iz druge roke. V okolici so zasadili dodatnih 200 dreves, da bi zemljina pljuča še okrepili. Ko bodo zrasla ta, bo hiša res postala skrito gozdno svetišče. Stavba je nenavaden primer trajnostne gradnje, ki nam kaže, kako lahko koncept ohranjanja narave pripelje do dobrega in progresivnega dizajna.
Arhitekti in investitorji, pogumno in previdno. Ne zaupajmo le visoki tehnologiji in popolni izoliranosti od okolice. Ne bodimo le pasivni in prisilno prezračeni. Zveni prav grdo, kajne? Poiščimo dobre strani lokacije in uporabimo lokalne vire. Premislimo, kateri od eko-ukrepov v gradnji so res ekologični in kateri le diktirani s strani eko-nomistov. Pustimo malo prostora domišljiji in sproščenosti. V Twainovih Prigodah Toma Sawyerja simpatični pobalin Huck Finn takole razloži popolnost: čeprav neudobno, raje živi potepuško življenje, kot pa da prenočuje pri svoji snažni in polikani teti. Na njenih rjuhah namreč ni nobenega madeža, h kateremu bi se ponoči lahko stisnil.
Janja Brodar
objavljeno v reviji Polet 16.02.2012
